V tokratni zgodbi sta združeni dve umetnosti. V tokratni zgodbi sta dva umetnika, vsak na svojem področju ustvarjala za dobro nekoga tretjega. Slikar in vinar sta združila moči in nesebično priskočila na pomoč nekomu, ki to pomoč potrebuje. Zdaj je zgolj še na nas, da se tudi sami odzovemo in pomagamo po svojih močeh. V naprej hvala!
Tri imena, ki bodo vsaj za silo pomagala rešiti kakšno težavo in pričarati kakšen čaroben trenutek v vsakdanu pomoči potrebnim. Vinar Miha Batič bo daroval 33 steklenic vina laški rizling rezerva 2018 volumna treh litrov – dvojni magnum. Vse steklenice bodo oštevilčene, vsak kupec pa bo zraven steklenice prejel še grafiko bika, ki jo donira umetnik Milovan Novak, natisnjeno v sodelovanju z Lično Hišo. Bik ponazarja moč, rodnost, čutnost, življenje. Je tipičen element zemlje, ki trdno stoji na svojih nogah. Ta grafika bo krasila tudi etiketo vina. Ob nakupu boste seznanjeni tudi s tem, kateri družini bo denar namenjen.
Milovan
Zunanji dražljaji in okolje zaznamujeta in izoblikujeta vsakega posameznika v različnih življenjskih obdobjih. Glede na dojemanje sveta okoli sebe v določenem življenjskem obdobju nastanejo tudi umetniška dela. Kljub vsemu pa neka oseba ne postane umetnik, umetnik se rodi. In natanko tako bi lahko zapisal za Milovana Novaka.
Milovan Novak
Že zelo zgodaj je začel ustvarjati. Kot petletni fantič si je sam izdeloval igrače iz gline. Odkar pomni, je imel v sebi ustvarjalno žilico. Odkar pomni, mu je podzavest narekovala ustvarjanje in umetniško izražanje. Nikoli ni vedel, od kje se je njegova podzavest tako bogato hranila in mu dajala vzgibe za njegova dela. Kmalu je pričel tudi z risanjem in slikanjem. To ga je pomirjalo, sproščalo, dajalo njegovi duši pobožnost. Po viharnem pubertetnem obdobju pa je začel z nadgrajevanjem globine. Začela ga je zanimati psiha, filozofija, zgodovina, religije… Vse to je začel združevati tudi v svojem umetniškem ustvarjanju. Še bolj je prisluhnil sebi in svoji podzavesti. Ves čas je imel pred sabo določeno figuro, ki se mu je pojavljala. Vendar ta figura je bila odraz notranjosti, trenutnih čustev, zato se je nenehno spreminjala in jo je bilo kot takšno zelo težko udejanjiti v fizično obliki. Iz tega razloga Milovan trdi, da nobeno umetniško delo nikoli ne more biti povsem dokončano, pa naj gre zanj ali pa katerega drugega umetnika. Vsako delo mora dokončati ljubitelj, oseba, ki v nekem trenutku pred njo stoji in jo občuduje. Iz istega razloga skoraj nobena Novakova slika nima imena. Dela, ki temeljijo na bazi psihe, notranjih čustev in tovrstnega izražanja, nimajo imena. Njegove slike so posamezni dogodki, ki trajajo in se kot takšni tudi spreminjajo. Zato le te niso nikoli dokončane, so neskončne. Zanimiva je anekdota, ko mu je naročnik, kupec vnaprej plačal za določeno sliko. Pa vendar to platno ni bilo naročniku nikoli izročeno, ampak mu je bil vrnjen denar. Njegova roka pač ne more prisilno, zavedno drseti po določeni površini. Slike pridejo izpod njegove roke zgolj takrat, ko mu tako narekuje podzavest, ne pa materialni vzgibi.
Največja umetnost za Milovana je zmožnost in zavedanje, kdaj se od nekega ustvarjanja umakniti. Umetnost je, da ustvarjalec ne rine z glavo skozi zid, oziroma platno ali kakšen drug material. Ko mu podzavest ne daje več dovolj impulzov, se od nekega dela umakne. Ko mu neka nevidna, višja sila podzavestno ne vodi roko po sliki, je čas za umik. Največjo nevarnost za svoje ustvarjanje vidi v tem, ko začne prevladovati razum. Takrat dobimo nekaj prisiljenega, ki nima več stika z dušo. Tako se lahko zgodi, da kakšno sliko riše tudi nekaj let. Lahko pa mu podzavest prične prišepetavati povsem drugo zgodbo in prične z ustvarjanjem povsem druge umetnine. Tako ni nič čudnega, da ustvarja po več slik naenkrat.
Če se je na začetku svoje poti ukvarjal predvsem z impresionizmom, pa se je zdaj povsem podredil modernemu ekspresionizmu. Obožuje barve. Njegove slike imajo težo, dobesedno. Na njih je veliko barve, katera se ne samo vidi, ampak tudi občuti. Večkrat se zgodi, da zaradi notranjega glasu en motiv prekrije drugega. Ko bi nekdo drug že davno s sliko zaključil, Novak šele dobro prične s svojim ustvarjanjem. Zato so zgodbe večplastne. V njegovih zgodbah vedno odkrivamo nova dejanja in razsežnosti. Odvisno, pod kakšnim kotom umetnino gledamo, kakšna je tisti trenutek svetloba, kakšno je naše razpoloženje, naša trenutna zmožnost dojemanja in opazovanja ter pronicanja v globje plasti umetniškega dela.
Poleg vsega pa mora delo nositi v sebi vsaj eno sporočilo. Kajti večkrat neko delo nastane fizično v pol ure, v bistvu pa je nastajajo pet ali deset let. Zato je neizbežno, da je nek slikar tudi pesnik, filozof, kipar… Če slikar nima tega v sebi, nima osnove, ne zna poiskati, ne zna videti, ne zna čutiti. Novakova dela so zaradi njegovega načina ustvarjanja prava redkost, hkrati pa tako dovršena v svojem bistvu, kot bi bila namenjena pogledu naših potomcev.
Miha
Že kar nekaj let imam ta privilegij, da lahko spremljam razvoj Mihe Batiča kot osebe, ter na drugi strani razvoj njegovega pogleda na vinogradništvo in vinarstvo. Je eden največjih umetnikov na slovenski vinski sceni. Umetnikov v dobesednem pomenu besede. Kljub temu, da je bil še nekaj let nazaj precej vihrav, se je sedaj umiril, vendar še vedno ostal predvsem umetniška duša. Še vedno z eno nogo tava nad oblaki in išče višje zaznave in dojemanja. Hkrati pa je z drugo nogo, ki je na tleh, postal bolj ukoreninjen in prizemljen. In vse to se še kako odraža v njegovem delu. Njegovi zadnji letniki so zares hudo izpiljeni. Celotna linija enostavno stoji in jemlje dih. Na eni strani so brez tehničnih pomanjkljivosti, na drugi strani pa imajo tisto komponento umetnosti in šarma, kot jih lahko doseže le malokdo. Miha pa ni zgolj umetniška duša. V njem se skriva tudi nežna duša in mehko srce ter neverjetna energija, ki jo seva naokrog. Ima to zmožnost, da kamorkoli pride, napolni prostor s prav posebno energijo. Ta dar imajo le redki. In tudi to, ali pa predvsem to, se odraža v samih vinih. Le ta so neverjetno nežna, mehka, zaznati ni nobene grobosti, iz njih veje radost, sreča, spokojnost. Imajo pa še eno nevidno, vendar še kako močno in občuteno komponento. V slehernem požirku človek začuti prav posebno, pozitivno energijo. Če kje in kdaj, potem začutim energijo prav tu. Do Batičev v Šempasu imam dve uri vožnje. Pa vendar že po prvem požirku njihove esence pozabim na pot. Dve uri sem se pripravljen voziti na drug konec Slovenije zgolj zaradi enega samega požirka katere od njihovih mojstrovin. Ta mi posreduje toliko pozitivnih čustev, da postanem v trenutku drug človek. A lahko kdorkoli sploh še zahteva več od žlahtne kapljice?
Miha Batič
Sam želi pridelovati takšna vina, ki bodo najprej všeč njemu in nato seveda tudi ljudem. Tudi če se kdaj zgodi, da bi kdo spil kakšen kozarec ali dva preveč, se mora drug dan zbuditi spokojen in si zopet zaželeti nov kozarec. Njegova vina se pri pookusu ne smejo končati, ampak se morajo tam šele pričeti. Zdravo zgodbo sonaravne pridelave Miha nadaljuje od očeta Ivana, ki ga je s tem zavedanjem dobesedno prepojil. Največje bistvo sonaravnega kmetovanja je, da prideluješ bolj kompletno, bolj bogato in posledično bolj čisto grozdje.
Še marsikaj bi lahko napisal o preprostem fantu iz Šempasa. Lahko bi napisal to in ono, omenil takšno in drugačno anekdoto, lahko bi napisal roman. Pa sem mu na njegovo prigovarjanje obljubil, da ne bom pretiraval. Obljubil sem mu, da bom dal prednost in izpostavil tisto, zaradi česar ta trenutek sploh pišem ta vrstice. V prvi vrsti je tudi tokrat najbolj pomembno, da opozorimo na ljudi, ki so blizu nas, pa vendar v svojem življenju prikrajšani za marsikatero nam samoumevno stvar. Kljub vsemu hvala, dragi Miha, da sem se lahko skozi leta marsikaj naučil od tebe. Da sem skozi tebe spoznaval stvari, ki jih prej sam nisem najbolj dojemal. Hvala za vse neskončne debate o življenju, umetnosti in vinu. Pa na zdravje, dragi prijatelj!
Laški rizling rezerva 2018
Grozdje za 33 steklenic se je rodilo v vinogradu v Šmihelu, v Vipavski dolini. Leva stran, na kateri so zasajeni trsi, je najbližje izviru potoka Lijaka. Gre za področje, kjer ves čas po malem piha veter. Zjutraj pa za kratek čas nastane tudi megla iz omenjenega potoka. Te naravne danosti so omogočile, da se je grozdje oplemenitilo z žlahtno gnilobo t.j. botritisom, ki ni najbolj značilna za te kraje, ki so na prepihu mediteranskega in kontinentalnega, podalpskega podnebja. Za tovrstno pridelavo mora biti grozdje maksimalno zdravo. Tako so že poleti veliko grozdja pred samo trgatvijo potrgali in dobesedno zavrgli. Iz štirih hektarjev so pridelali 3600 litrov esence narave. Najboljši soda tega vina, ki je bil praktično tudi najboljši sod celotnega letnika 2018, pa je dal vrhunec, ki so ga poimenovali Rezerva.
Sicer gre pri laškem rizlingu za najbolj razširjeno sorto v Sloveniji. Največ stavijo na njo v vinorodni deželi Podravje in Posavje. Ves čas je v senci renskega rizlinga s katerim ni v nikakršnem sorodu. Da pa lahko ob pravilnem delu v vinogradu in kleti daje tudi laški rizling vrhunska vina, mi je potrdil že veliki Joško Gravner. Zatrdil mi je, da je to edina sorta poleg rebule, s katero bi se še ukvarjal in ji namenil svoj čas. Čeprav naj bi bil laški rizling precej nevtralen tako v svoji barvi, v nosu, kot v okusu, pa tudi v primeru Rezerve2018 velja, da se lahko izjeme dotaknejo zvezd. Sedaj pa končno skupaj poglejmo, kakšna mojstrovina je prišla iz kleti Batič.
Takoj pritegne sijoča zlatorumena barva. Vonjamo fine note zelišč, suhega cvetja, mineralnosti, vosek, med ter jabolčne krhlje in suhe marelice. Goste in lene solzice na steni kozarca napovejo, da bo vino polno, bogato, ekstraktno. In točno to nam razkrije prvi požirek. Pa nato naslednji, ki nam doda fino pikantnost, mehkobo, popolno zaokroženost in harmoničnost. Impozantna oljnata tekstura je nekaj neponovljivega. Da o sočni, slastni, ravno pravšnji kislini, ki je hrbtenica napoja, ne izgubljam besed. Vse note in zaznave so med seboj tako čudovito in brezšivno prepletene, da se tega najprej sploh ne zavemo. Ker je vino tako izjemno, tako vrhunsko pridelano, najprej zgolj teče, teče in teče. Dobesedno sem moral samega sebe zaustaviti, se zdrzniti in se začeti zavedati, da stvari niso tako samoumevne. Niti slučajno ni samoumevno, da ima človek v kozarcu tako izjemno esenco. In potem začneš znova. Odkrivaš, dobesedno želiš prodreti v najmanjše pore tekočine. Želiš zavestno čutiti vsako molekulo, kajti tisto, kar se je dogajalo prej, je bilo podzavestno. Največja vina imajo to moč, da lahko z njimi za kar nekaj časa odtavaš v druge dimenzije in stanja. Zdaj doživljam in vem, da Miha ni pretiraval, ko mi je rekel, da gre za verjetno najboljši sod letine 2018 iz njihove kleti. Tudi ko naredimo zadnji požirek, je sled mojstrovine še zelo dolgo prisotna tako v fizičnem, otipljivem stanju, kot v sami podzavesti in spominu na nekaj, kar veš, da se bo zelo težko ponovilo. Vsekakor gre za zares izjemno vino, gre za veliko vino v dobesednem pomenu besede. V primeru Rezerve 2018 gre za vrhunec mojih vinskih zgodb v letu 2020. Karkoli bi še pisal, bi bilo zaman. Težko je opisovati nekaj tako izjemnega, tako popolnega. Lahko se samo zahvalim, da mi je bilo še enkrat več dano okusiti umetniško iterpretacijo narave, ki je tako ali tako že sama po sebi popolna. Problem nastane, ko se vanjo vplete človek. Od tu naprej se prične z rušenjem popolnosti. V primeru laškega rizlinga Rezerva pa je na srečo ravnovesje ostalo neporušeno in imamo tako priložnost uživati v nečem, kar verjetno sploh nismo vedeli, da obstaja.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
Laški rizling Rezerva 2018 z grafiko Milovana Novaka po ceni 300 evro+ddv lahko kupite in donirate v dobrodelne namene v vinarstvu Batič, info@batic.si , 05-308-86-76.
