Naslov: Grajska cesta 2, Otočec
Splet: www.grad-otocec.com/si/sl/restavracija
Telefon: 07 38 48 901
Odprto: vsak dan od 12. do 22. ure; ob nedeljah od 11. do 17. ure, ponedeljek in torek zaprto
Pred tremi leti smo to prestižno restavracijo na Dolenjskem obiskali nazadnje in bili nad kuharskimi vragolijami takrat novega chefa Nejca Bana izredno lepo presenečeni. Jedi so bile polne idej, lokalnih posebnosti in so se lepo navezovale na tradicijo Dolenjske.
Zdaj, po vsem tem času, je Nejc seveda napredoval – toda kam? Pa pojdimo po vrsti. Po kozarčkih odlične penine Slapšak rose smo okusili pozdrav iz kuhinje: maslo z zelišči z grajskega vrta, chuttney iz brusnic in srnina pašteta s popečenim kruhom. Bilo je prijetno, nepretenciozno in okusno; ravno prav za začetek. Prvi krožnik pa je prikazal novo filozofijo chefa, ki se je malce »zaplezal«: tatarski biftek iz slovenske govedine, vložena rdeča pesa, čips iz rdeče pese, karamelizirana šalotka z balzamičnim kisom, cvetačni pire in ožgana cvetača, majoneza z lešniki, parmezan, dehidriran rumenjak. Uf. In še enkrat: uf. S tem krožnikom je Ban nedvomno prikazal, da obvlada vse možne tehnike kuhanja, za kar mu čestitam. Ampak – ali gredo okusi skupaj in ali se čuti govedina v obliki tatarja? Žal je odgovor ne. Vsi okusi so bili zelo nežni in kremasti, od tatarskega bifteka ni bilo nobene pikantne ali mesne aromatike … Drugače pa je to predjed, ki verjetno zaradi silne silovitosti sestavin marsikoga presune in celo navduši.
Nejc Ban je prvi chef.
Sledila je preprosta juha, ki pa je z okusi dvigovala strehe. Bila je čisto preprosta, kremna juha iz bučk s pečeno kapesanto. Ampak, to ni bilo vse. V juhi so plavala prepražena bučna semena, ki so se prelepo podala k polnemu okusu juhe, kajti s svojim svežim hrustljavim dodatkom so se prelepo navezala tudi na tenke koščke zunanjega dela bučke, ki so poudarili njeno nežno strukturo.
Tudi naslednji krožnik – poširan file sulca, krema iz črnega česna, grahov pire in sotirani grahovi stroki, bela slanina krškopoljca s kmetije Zabukovec, vloženi zeleni paradižnik, paradižnikov čips in paradižnikov gel –, je bil visoko zastavljen. In res – okusi so v glavnem štimali in se nadgrajevali, vendar je chef malce pozabil na osnovno poslanstvo tega krožnika – na sulca. Ob vsem direndaju okusov, ki so bili res dobri, se oparjeni kralj sladkih voda ni mogel prebiti v ospredje. Žal. Drugače pa je bil krožnik odličen!
Kremna juha iz bučk s pečeno kapesanto.
Tatarski biftek iz slovenske govedine, vložena rdeča pesa, čips iz rdeče pese, karamelizirana šalotka z balzamičnim kisom, cvetačni pire in ožgana cvetača, majoneza z lešniki, parmezan, dehidriran rumenjak.
Nadaljevali smo z istim tempom in kmalu se je pred nami materializirala zarebrnica krškopoljskega prašička, pečena na oglju, pire iz topinamburja, vložen topinambur, sveža solata z grajskega vrta, topinamburjev čips, pečen radič z reduciranim balzamičnim kisom in zelišči z vrta, kraljeva kozica, pečena na oglju in vinska omaka. In še en UF! Ban je tukaj razstavil vse svoje široko znanje, ki pa je v tej kombinaciji ostalo na pol poti. Zarebrnica je bila preveč pečena in vonj peke z dimljenjem je bil skoraj moteč. Solata je bila prelita s presladkim sokom, ki se ni povezal z okusom pečene kozice. In prosim lepo – kaj ima kozica sploh delati na dolenjskem krožniku? Morda je videti fancy in zveni prav tako, vendar je spodaj cesar gol …
Zarebrnica krško poljskega prašička, pečena na oglju, pire iz topinamburja, vložen topinambur, sveža solata z grajskega vrta, topinamburjev čips, pečen radič z reduciranim balzamičnim kisom in zelišči z vrta, kraljeva kozica, pečena na oglju in vinska omaka.
Pita s svežimi jagodami, sladoled z aromo bazilike.
Odlična pa je bila pita s svežimi jagodami in sladoledom iz bazilike. Fino, lahkotno in osvežilno. Res, lepo!
Vinska karta je spodobna, glede na visoko pozicijo lokacije (Relais & Chateaux) pa bi pričakovali več; predvsem tujcev, ki so zastopani res po kapljicah. Prav vsa vina imajo na enakih temperaturah (6–8 stopinj), pa tudi povezava vin z jedmi je pod vprašajem. Ne vem, kaj se je zgodilo, ampak Grad Otočec potrebuje temeljito prenovo.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
