Če je glavna tema v tokratni številki naše revije italijanska pokrajina Lombardija, naj bo še predstavitev hotela iz tega konca naših zahodnih sosedov. In to ni hotel kar tako – gre za še enega plemenskega lepotca iz družine poosebljenih vrhunskosti – Relais & Chateaux!
Imel sem srečo. Veliko srečo, saj sem bil v tem hotelu trikrat. Prvič pred dobrim desetletjem, ko smo povabljenci iz redakcije naše revije obiskali najboljše kleti Franciacorte, prve regije za italijanska peneča vina. Nastanili so nas prav tja, v hotel L’Albereta, v prestiž prestiža. Ko sem doma na spletu gledal, kaj imajo in kako se bomo imeli, mi je srce še drugič skočilo na visoke obrate. Kuhinjo je „imel čez“ legendarni Gualtiero Marchesi, o katerem lahko več preberete v besedilu gastronomske Lombardije; nekaj strani nazaj. Žal takrat nismo jedli v hotelu, ampak ta želja se mi je izpolnila nekaj let pozneje.
Leta so tekla in zaradi obilice dejavnosti sem na to pozabil oz. umaknil v globlje tolmune spomina. Pred petimi leti pa smo v sklopu naše revije in njenega neutrudnega urednika odšli na vinsko-kulinarično ekskurzijo skozi Soave in Valpolicello in na koncu pristali med mehurčki Franciacorte. In kje je ta Sršen rezerviral eno od večerij? Natančno v L’Albereti! In to ni vse! Osebno nam je kuhal veliki maestro, tisti Italijan, ki je prvi na Apeninskem polotoku dobil tri Michelinove zvezdice!
Večerja je bila nepozabna in seveda smo takrat prvič tudi praktično okusili njegovo legendarno milansko rižoto z žafranom in zlatim lističem. No, spali nismo tam, ker je bilo vseeno predrago, ampak srečanje z Marchesijem mi je ostalo v prelepem spominu. Mojster je pred dvema letoma umrl in L’Albereto sem spravil v predal z napisom – Nepozabno.
Lani poleti smo z družino potovali od Francije domov in zaradi gneče in zastojev v Nemčiji smo jo ubrali na jug – preko Švice v Italijo. Ker se nam je pot podaljšala, smo hitro ugotovili, da nam v enem dnevu ne bo uspelo priti domov, zato sva z ženo mrzlično iskala hotele, kjer bi prespali. In L’Albereta se nam je kar zasmejala.
Prihod in namestitev – 5
Lokacija tega hotela je južno od jezera Iseo, ki leži v samem centru italijanskega prestižno – vinskega radostnega centra Franciacorta. Ker je hotel sredi vinogradov, do tja vodijo ozke podeželske poti, kar doda občutek osamljenosti in miru. Čekiranje v recepciji poteka brez kakršnihkoli težav, čeprav smo se najavili kar po telefonu. Ker so hotel dograjevali – v času mojega prvega obiska je bilo 20 sob, zdaj jih je 44 – so hodniki dolgi in goste vodijo mimo raznih ličnih in nevsiljivih trgovinic in butikov z dodatkom raznih barčkov in sob za kajenje cigar. Sobe so – mi rečeno – razkošne. Staro – a spet ne prestaro stilsko pohištvo, kjer opremljevalci niso spregledali nobene malenkosti, je okusno in nevsiljivo, da o kakšnih kičastih dodatkih ne govorim. Jih ni in človek takoj lepo zadiha. Kopalnica v marmorju je prostorna in v tem stilu razpremo vrata na balkon, ki gleda nad spokojni vinograd.
Prav tako ni prav nič težav pri priklapljanju na wi-fi, kar znajo Italijani marsikdaj precej zakomplicirati. Televizijski sprejemniki delajo brez težav in gost lahko izbira med množico programov. Slovenskih jasno – ni, saj sem pozneje izvedel, da naši rojaki tja ne zahajajo.
Bazeni, savne, park in wellness – 5
Po utrujajoči avtomobilski vožnji ni lepšega od skoka v bazen in nato znojenje v savnah. Kot po navadi so prostori za te dejavnosti v kletnih prostorih, ki pa so umeščeni tako, da je del z bazenom v nivoju bogatega in skrbno urejena vrta. Bazen je aktiven vse letne čase in poleti zgolj odprejo velika drsna steklena vrata in notranji bazen postane zunanji! Savne so na visokih nivojih, kar se urejenosti in domiselnosti tiče, nas pa je kot vedno zmotilo znano italijansko „savnasto dejstvo“, da se gosti v teh prostorih ne slečejo in vsakih pet minut ven in noter hodijo v kopalkah. Je bilo pa zvečer, po izvrstni večerji, boljše, ko so gosti posedali z raznimi penečimi vini v rokah.
Ker je hotel obdan z vinogradi in zelenimi parki, je sprehod ponoči, zjutraj ali kadarkoli idealen. V bistvu so vinogradi chardonnaya del posestva Bellavista, legendarne vinske kleti Franciacorte, ki je v neposredni bližini hotela. Ob tem je treba povedati, da je ta klet tako kot hotel v lasti Vittoria Morettija, italijanskega milijarderja, ki je glavne denarje zaslužil v preteklih desetletjih z gradbeništvom, potem pa del bogastva investiral v vinske kleti po Italiji (ima dve v Franciacorti, in po eno v Furlaniji in Toskani) in v hotele, ki jih je kar šest.
chef Fabio Abbatista.
Ocvrti bučkini cvetovi
testenine iz bele koruzne moke, kurkumo in črnim poprom.
Kulinarika – 5
Hotel ima dve restavraciji. Prva, z imenom bistro Vestalago, je na leseni terasi s prelepim pogledom na jezero Isea. Jedi, ki jih strežejo tukaj, so bolj preproste in lokalno obarvane – med drugim tudi znameniti milanski zrezek in razne testenine z ovčjim sirom. Ta restavracija je odprta od 11. ure dalje do večera. Zaradi lanske bogate „sezone“ komarjev, ki so napadli vse in vsepovsod lahko iskreno povem, da nas v času posedanja na terasi v mraku ni pičil niti eden. Povedali so, da imajo v grmovju pod teraso neke zvočne senzorje, ki komarje privabljajo in jih potem „spečejo“.
Pogled iz terase na jezero Iseo.
Zvečer pa vrata odpre notranja restavracija Leon Felice, ki jo vodi izvrstni modrooki kuhar Fabio Abbatista. Degustacijski meniji so nujni, možno pa je naročiti tudi posamezne jedi iz ne preveč bogatega menija, ki s tem dokazuje, da je ponudba popolnoma sezonska in sveža. Abbatista mimogrede navrže, da je vsa zelenjava, vključno z zelišči iz Morettijevega posestva, od koder dobijo tudi večino divjačine – fazanov, prepelic in zajcev, precej sladkovodnih rib iz jedilnika pa je le nekaj ur prej plavalo v bližnjem jezeru.
Vinska karta je zelo bogata in hotelu primerno – prestižna. Logično je, da prevladujejo vina iz Morettijevih kleti, imajo pa seveda vse glavne Italijane in Francoze; s šampanjci vred.
Splošni vtis – 5
L’Albereta je pravi raj za tiste, ki imate dovolj pod palcem (od 150 do 350 evrov na osebo; brez večerje) in cenite diskretno zasebnost in mir. Pod senčniki lahko mirno srebate kave ali peneča vina ali poležujete ob bazenu na skrbno pokošeni travi. Ob tem lahko še povem, da je golfsko igrišče precej blizu in hotelski kombi vas bo brezplačno odpeljal tja. Ne moremo mimo organiziranih in vnaprej najavljenih ogledov obeh Morettijevih kleti – Bellavista in Contadi Castaldi, lahko pa greste ob jezero in se sprehajate tam.
Zajtrki so razkošje zase – od Franciacort s kaviarjem do omlet in jajčk na razne načine. Ponudba sirov dokazuje, da je Italija tukaj velesila in podobno je tudi s suhimi mesninami.
Besedilo: Peter Jazbec
