Če gledamo bende iz bivše Juge, se vedno postavlja vprašanje – Dugme ali Čorba? Ali morda celo Azra? Slednji so sicer ustvarjali najmanj časa, a njihova hiperprodukcija je bila izjemna. Bijelo dugme so trajali dlje, pa je šel Bregović potem po svoje.
Riblja čorba pa delujejo še danes in konec koncev – njihov najbolj uspešen album, Mrtva priroda, je v pokojni skupni državi našel pot do 470.000 lastnikov, kar je tudi rekord!
Kaj je bilo prej – kokoš ali jajce? Ali morda Bora Đorđević ali Riblja čorba?
Ali morda drugače – ali bi bil Bora Đorđević tako velik, če bi delal sam? Takole, po premisleku in zgodovinski distanci, lahko napišem, da bi seveda zanj vedeli vsi in tudi prodajal bi precej. Ne bi pa bil tako uspešen kot s tem bendom. Nikakor.
Seveda je Bora napisal 90 % skladb Riblje čorbe in 99 % besedil. Verjetno pa ga glasbena industrija ob koncu sedemdesetih v bivši Jugoslaviji (če je kaj takšnega sploh obstajalo) kot posameznika ne bi našla. Zato je bila skupina hudičevo pomembna!
Đorđevič je eden tistih umetnikov, ki besedo „iskrenost“ nosi v srcu in pove tisto, kar misli. Zaradi tega je mnogokrat zašel v težave, vendar je to element, ki ga ljudje pri njem najbolj cenijo. Pa četudi nam, Slovencem, reče, da smo „Bečki kočijaži“, in zaradi tega dobi za nekaj let prepoved vstopa v državo.
Ko pa sami Slovenci ugotavljamo, da je morda le imel deloma prav, pa se te spone razrahljajo in Riblja čorba pri nas spet nastopa. Še več – njegova zadnja ljubezen je naše gore list in živi v Beli Krajini.
Riblja čorba –Mrtva priroda
Kantavtorji
Ob koncu sedemdesetih so bili v rajnki Jugoslaviji zelo popularni dolgolasi kitaristi in pevci, ki smo jih označevali za kantavtorje. Nekateri so se šalili, da so to „avtorji na kanti“, kar niti ni bilo daleč od resnice.
Protestna in kritična besedila, minimalni inštrumentarij, in koncertni dogodek se je lahko pričel – brez prevelikih stroškov za gostovanje skupine, ki je le rabila toliko prostora, inštrumentov, ozvočenje in nekaj luči.
Ko je mladi Bora srečal obetajočega Đorđa Balaševića, sta takoj ugotovila, da skupaj lahko delata dobre stvari. Moramo pa vedeti, da je takrat komunistična partija v Srbiji vladala po dolgem in počez. Če smo v Sloveniji zaradi bližine Italije in Avstrije kar konkretno gledali prek ograje v svobodni svet, v Srbiji ali kje drugje to ni bilo možno.
Ali drugače – tega ni počel nihče in vsi so delovali zelo domoljubno, v smislu bratstva in enotnosti. Imeli so še eno težavo – če so slovenski glasbeniki nekako „prepričali“ vodstvene in politične kadre o neškodljivosti rock’n’rolla, je bila ta glasba, podkrepljena z dolgimi lasmi, v Beogradu poosebljanje kapitalistične ideologije, ki mlade komuniste vodi v prepad.
Zato ni nič čudnega, če je prva uspešnica skupine Rani mraz z naslovom Računajte na nas, ki sta jo ustanovila Đorđević in Balašević, slavila bratstvo in enotnost. S tem sta si nekako odprla vrata za manjše pritiske s strani vladajoče partije.
Že v samem startu pa je bilo jasno, da navzlic zelo dobrim avtorjem ta skupina ne bo trajala dolgo.
Medtem ko je Balašević duhovito prepeval o ljubezni in lahkotnih temah, se je Đorđević posvečal temni, toda realni strani življenja.
Na koncertih skupine je vedno izvajal socio-realistične skladbe, kot so: Lutka sa naslovne strane, Mirno spavaj i Zvezda potrkovlja i suterana, ki ljudi niso zabavale, pač pa so jih soočile s kruto resničnostjo, jezo, obupom in brezizhodno situacijo, v kateri je bilo takrat na tisoče ljudi.
Zato je bil njegov odhod iz skupine logičen, vse te skladbe pa so se znašle na prvem albumu skupine, ki jo je ustanovil – Riblja čorba, album pa je bil Kost u grlu (1979). Najprej je izšla mala plošča z naslovom Lutka sa naslovne strane in njena prodaja je presenetila vse – 60.000 izvodov, sledil pa je album, ki je več kot navdušil njihovo založbo, saj so ga prodali v nakladi 120.000 plošč.
Ljudski bend
Odlična besedila, ki so brez olepševanja slikala takratno realnost, dobre melodije in dobra izvedba skupine Riblja čorba so album katapultirala na vrh prodaje plošč v Jugoslaviji.
Ob tem pa je na plano prišla tudi ena osebnostna nota Bore Đorđeviča, ki ga je tudi proslavila – populizem. Vedno se je zavedela svojega delavskega porekla in vedno je bil človek „iz naroda“. Zato je tudi vedel, da si ljudje ne morejo kar tako privoščiti vstopnic za koncerte.
Zato je za veliki koncert v športnem parku Tašmajdan v Beogradu izumil reklamni slogan:
Karte v prodaji niso bile dražje od dveh škatlic cigaret in norija se je začela.
Ekipe so lepile plakate po vsem mestu tako intenzivno, da so se organizatorji z raznimi inšpektorji, ki so sankcionirali plakatiranje, borili še leto dni po koncertu!
Najeli so najmočnejše ozvočenje, vizualne in dimne efekte, največji light show ter množico redarjev. Koncert je bil izreden uspeh in na presenečanje skupine je več kot 100.000 obiskovalcev pelo besedila s skupino.
Takrat je to bilo prvič, pozneje pa je to postala klasika. Đorđevič se je tega takole spominjal:
Zelo hitro so izdali drugi album z naslovom Pokvarena mašta i prljave strasti (1981), vendar je prišlo tudi do spremembe v skupini.
Kot prvi kitarist se jim je priključil Momčilo Bajagić – Bajaga in s tem izdatno okrepil tudi avtorsko delo, ki ga je do takrat v glavnem opravljal Đorđević sam. Že po šestih mesecih pa je zdaj idejno nabita skupina naredila svoj tretji album, ki je predmet današnjega zapisa.
Prva dva albuma in množica nastopov so skupino izdatno proslavili po vsej državi.
Čorba v času snemanja albuma 1980
Mrtva priroda, kot so album naslovili, pa je bil veliki bum.
Skladbe so dejansko ponarodele, besedila so poznali vsi in na vseh koncertih so nabito polne dvorane ne samo prepevale – ampak rjovele besedila, s katerimi so se skoraj vsi identificirali. Ko sem jih takrat gledal v Hali Tivoli, sem si mislil, da Đorđeviču dejansko sploh ni treba peti, saj to delo opravi publika …
Mrtva priroda
Ker so prodajali množice plošč, so tudi Riblja čorba šli po poti, ki jo je začrtalo Bijelo dugme – snemati je seveda treba bilo v London, kajti tam se je takrat dogajala najboljša glasba, rock pa še posebej.
Čeprav jugoslovanski izvajalci naj ne bi smeli nositi težko pridobljenih konvertibilnih novcev v tujino, so odgovorni pri njihovi založbi RTB Beograd pristali tudi na to. Producenta pa so si izbrali na zelo originalen način. Seveda so bili njihov glasbeni vzor Deep Purple in so nekako sledili temu zvoku, vendar niso vedeli koga naj pokličejo za snemalno mizo.
Prvi izbor je bil seveda Martin Birch, ki pa je bil odločno predrag. Ko pa so na letališču kupili več glasbenih časopisov in pogledali, kdo sedi na prvih mestih angleške lestvice, so ugotovili, da je to skupina Gillan (bend bivšega – in spet sedanjega – pevca skupine Deep Purple, Iana Gillana).
Producent je bil njegov basist John McCoy. Odločitev je padla in McCoy je že potoval v Beograd. Album so posneli relativno hitro in tudi sam McCoy je bil presenečen nad visokim glasbenim znanjem skupine.
Album je izšel 8. novembra 1981 in obnorel vse. Volim volim volim žene, Je vjeruj ženi koja puši Drinu bez filtera, Ja sam se ložio na tebe, Prevara, Pobeči negde, Pekar, lekar, apotekar, Odlazak u Grad, Vjetar duva, duva, duva, Na zapadu ništa novo in Neću da ispadnem životinja so na mah osvojile jugoslovanski mladež.
In ne samo njih.
Bora še vedno raztura
Partijski samodržci so skakali v zrak in zahtevali prepoved določenih skladb, vendar je bilo prepozno. Največ pripomb je šlo na skladbo Na zapadu ništa novo, ki je bila narejena po enem najbolj protivojnih romanov, ki ga je napisal Erich-Maria Remarque.
Še najbolj jim je šel v nos verz – za ideale ginu budale. Pravzaprav tega niti ne bi nihče opazil, vendar je neki „pozorni državljan“ napisal o tem protestno pismo v Ilustrovanu Politku in skupino obtožil žaljenja pridobitev NOB. S tem je sprožil plaz obtožb in napadov, pojavili pa so se tudi predlogi, da tako Boro kot ostale člane skupine aretirajo. Strasti so se pomirile, ko se je zanje zavzel tedanji predsednik zveze borcev.
Ampak žal mir ni trajal dolgo.
Med turnejo je v nabito polni zagrebški športni dvorani množica do smrti poteptala 14-letno Željko Marjanović.
Skupina s tem sicer ni imela nič. Vendar se je negativna senca širila in širila. Ta negativni vpliv pa so člani skupine na koncertu v Celju popravili sami. Ko so videli, kako brutalno gasilci v vlogi rediteljev v dvorani pretepajo obiskovalce, so ga sami prekinili in odkorakali iz odra.
Ekscese je končal dogodek v Sarajevu, kjer so organizatorji od Đorđeviča zahtevali, da podpiše dokument, kjer izjavlja, da bodo skladbo Na zapadu ništa novo igrali na svojo odgovornost.
Skladbe na albumu so prijeten, obrtniško dober trdi rock z lepimi elementi popa.
Pravzaprav je bil njihov zvok trši od tistega, kar so delali Bijelo dugme, in je postal nekako osnova za tisto, čemur so skoraj desetletje govorili yugo-rock.
Besedila so bila več kot izvrstna in lahko rečem, da je Đorđević pri tem albumu prekosil samega sebe. Zelo pomembno je tudi dejstvo, da so prav vse skladbe hiti, kar pa je v sodobni glasbi velika redkost. So spevne s hitro zapomljivimi refreni in temami, ki se dotaknejo vsakega poslušalca.
Do konca in naprej
Seveda se zgodba Riblje čorbe s tem albumom ne konča, saj se je pravzaprav dobro začela.
Po nekaj letih je skupino zapustil Momčilo Bajagić – Bajaga, tekom let do zdaj pa idejo Riblje čorbe preigrava množica glasbenikov. Centralni lik, Bora Đorđevič, ostaja in je še vedno trdno živ.
Ne glede na vse alkoholne blodnje in odvisnosti se je vedno dvignil in svoj povratek objavil s ploščo in koncerti.
Ne glede na njegovo zelo neprimerno politično opredelitev (je četniško usmerjen nacionalistični Srb), popularnost Riblje čorbe v deželah bivše Jugoslavije ne kopni.
Sicer ni več razprodanih štadionov, kjer bi poslušalci preglasili njegovo petje preko ozvočenja, ampak stara slava še traja in sedaj sivolasi ljubitelj „rakije“ deluje tako, kot je do svoje smrti to počel nenadkriljivi Ian „Lemmy“ Kilminster iz skupine Motorhead. Toliko alkohola, kot sta ga tekom dvoje kariere popila ta dva, težko proizvede srednje velika distilerija.
Besedilo: Matjaž Medved
