Sem dolgoletni sledilec tistega, kar Boss naredi. Pravzaprav sem to že od oktobra 1979, ko sem ga kot mulec prvič v živo videl in slišal v münchenski olimpijski dvorani. Takrat so skladbe, ki sem jih znal skoraj na pamet, v živo zaplesale med nami in mi med njimi. Tam je igral skoraj štiri ure in se na koncu zložil po tleh, da so ga odnesli v zaodrje. In ne morem reči, da je to bil on. To je on; še vedno, saj so tudi zdaj, v petem desetletju delovanja, njegovi koncerti tako polni energije, da po navadi občinstvo in njegov E Street Band omagata skoraj prej kot on. In včasih se še vedno vrže ob tla. No, bolj pade od utrujenosti, saj je publiki vse dal. Nesebično in brezkompromisno. Ob tem je tudi bolj kredibilen kot skoraj vsi pripadniki še delujoče glasbene scene in primerjamo ga lahko le s še nekaterimi preživelimi pripadniki prvotnega rock plemena.
Prav bizarno bi bilo, če bi knjigo o njem pisal kdo drug. Napisati jo je moral on, saj se najboljše pozna. Med vrstice je vpletel množico intimnih skrivnosti in se razgalil do konca. Vse, od njegovih travm in depresij, zdravljenj in uspehov ter padcev, ljubezni in zakonu. Vse je notri – brez olepševanja. Nihče drug ga ne pozna toliko, da bi lahko o tem pisal. In ker je odličen pisec, so njegova podoživljanja originalna in – lahko rečete tudi – naturalistična. Brez vseh olepšav, brez romantike. Stil pisanja je surov, a vseeno nežen in poetičen. Tako ne zna pisati nihče.
Bruce se je pri petnajstih odločil, da bo pustil šolo (bil je prav uspešen dijak!) in se posvetil glasbi. Pravzaprav – odločil se je, da bo živel od glasbe. Prebijanje na sceno skozi množico plasti, z vedno malce bolj dodelanimi inštrumenti in vedno boljšimi glasbeniki je bila trda pot, vendar vseeno edina prava. Tako kot pri dobri kulinariki, tukaj bližnjic ni. Bruce je grizel kakšnih petnajst let, da je splezal na zeleno vejo. Petnajst let! Večino drugih bi/je medtem pobralo!
Ker sem bil sam delček slovenske glasbene scene in sem stvari videl od spodaj navzgor, lahko rečem, da so bili začetki podobni: nihče ni znal dobro ali sploh kaj igrati, vsi smo se zavzeto učili in kopirali boljše, prebijali smo se iz ene vlažne kleti do druge in se poskušali uveljaviti na lokalnih radijskih valovih s težko pridobljenimi posnetki. Potem so prišli prvi nastopi in prvi »oboževalci«, ki so hodili na naše koncerte. In tukaj nekje smo pritisnili z glavami v strop kleti, ki nas je držala prizemljene. Brucu in njegovim se to ni zgodilo. Nad njimi je bil vedno »Great White Open«, ki ni imel meja in jih je vedno nagovarjal, da lahko delajo še boljše in da morajo prehoditi še več, da bi prišli na vrh. Pri nas smo bili relativno hitro na vrhu, a več kot eno ploščo na dve do tri leta in koncertov za nekaj sto ljudi na slovenskih odrih nismo mogli imeti. Tisto pa je bila Amerika, ki je njegovo plazenje po blatu čez leta nagradila.
V knjigi se je Bruce vsaj dotaknil vseh, ki so imeli v njegovem življenju opraviti z njim in se jim je z njihovo omembo več kot zahvalil. Od mulca, ki mu je prodal bas kitaro kot solo, do tistega, ki ga je naučil voziti avto – v kombiju preko širjav ZDA; od vzhoda proti zahodu. Čeprav se je vožnje avta bal kot hudič križa, jo je skozi več kot 5.000 km dolge poti izmojstril do konca. Nekako tako, kot svoje igranje kitare.
Odnose s svojimi starši je razgrnil pred bralci in tako smo spoznali njegovo nrav; delno po italijanski materi in irskem očetu, ki je bil z alkoholom na TI. Prav ti odnosi so ga gnali v številne depresije, katerih glavni psihiater je bila glasba. Takole se spominja in zaključuje svoje pomirjenje z očetom: »Nekega dopoldneva, malo preden sem sam postal oče, se je moj oče prikazal na vratih mojega vikenda v Los Angelesu. Pripeljal se je iz San Matea in \\’me je želel samo pozdraviti\\’. Povabil sem ga noter in tako sva ob enajstih sedela za mizo v majhni osončeni jedilnici in cuzala pivo. Očetu v njegovem običajnem stanju klepetanje ni šlo najbolje od rok, zato sem se trudil, kolikor sem se lahko. Nenadoma je dejal: \\’Bruce, zelo dober si bil do naju z mamo. ‘\\ Priznal sem, da res. Premor. Nato je pogledal po losangeleških meglicah in nadaljeval: \\’… Jaz pa nisem bil prav dober do tebe.\ ‘\ Zavladala je kratka tišina. \\’Potrudil si se, kolikor si se lahko, ‘\\ sem odvrnil. To je bilo to. Samo to sem potreboval, samo tega sem si želel. Na tisti dan sem prejel blagoslov, oče pa mi je dal nekaj, kar sem mislil, da ne bom nikoli doživel … kratko priznanje resnice. Tisto jutro je samo zaradi tega prevozil osemsto kilometrov. Prišel je, da mi na predvečer mojega očetovstva pove, da me ima rad, da me opozori, naj bom previden, naj se bolje izkažem, naj ne delam istih bolečih napak, kot jih je on. Tega se skušam držati.«
Razen na začetku kariere Springsteen nikoli ni pisal pesmi »kar tako«. Za njegovimi albumi je vedno neki koncept, neka ideja, ki ga je stimulirala, da je na plano potegnil tisto glasbo, za katero sploh ni vedel, da jo ima v sebi. Skladbe so kar prišle, le na pravi sprožilec je moral pritisniti.
In ko se je ob koncu osemdesetih let oddaljil od »matične ladje« z imenom E Street Band, je ta ločitev trajala dolgo. Ampak pesmi, ki so takrat lezle iz njega, niso potrebovale tako močnega izraznega sredstva. V nekaj primerih je bila dovolj samo akustična kitara, v drugih pa kakšne bolj komorne zasedbe. Do tedaj, ko je pred dobrimi dvajsetimi leti stare mojstre spet vpoklical in žgali so (in še žgejo) boljše kot kadarkoli prej. Tako kot on imajo še vsi vrhunsko kondicijo in lahko zdržijo turneje s po štiriurnimi nastopi. Ko je pred leti končal evropsko turnejo v Helsinkih, so zaigrali prav ves repertoar. To je trajalo pet ur in pol. O bendu pravi tole: »Kdor pride delat v mojo ekipo, mora prinesti s seboj srce. Mi smo filozofija, kolektiv s profesionalnim kodeksom časti. Temelji na načelu, da na dotični večer damo od sebe najboljše, vse, kar imamo, da vas spomnimo na vse, na najboljše, kar imate.«
Ne samo zdaj, v času izolacije – ta knjiga je odlično branje kadarkoli in prav za vsakega, ki ima rad glasbo. Morda bo po branju te knjige vaš pogled v rock’n’rollsko zaodrje bolj jasen in razumevajoč. Tisti, ki boste v tej knjigi iskali seks, droge, rock’n’roll in alkohol, boste razočarani. Rocka je ogromno, preostali trije stebri pa so zastopani zelo zmerno.
Besedilo: Tomaž Sršen
