Miha Batič je vsekakor pionir tolerantnih sort na Slovenskem.
Prve trse je na svoji zemlji zasadil leta 2012. Prvo vino iz teh sort, ki je dobilo ime po njegovem tretjem sinu Marlonu, je letnika 2014.
In v veliko čast mi je, da mi ga je bilo dano okusiti ter predstaviti širši javnosti.
Kaj sploh so tolerantne, medvrstne, oziroma interspecifične sorte? Gre za križance evropskih, nam znanih sort rodu vitis vinifera, z ameriškimi in azijskimi sortami. Interspecifične sorte so mnogo bolj tolerantne za peronosporo in oidij, zato škropljenje praktično ni potrebno. V tej luči so zelo primerne za ekološke in biodinamične vinarje. Miha mi je iskreno priznal, da je tudi sam seveda zelo navezan na svoje prednike, tradicijo, stare vipavske sorte. Ampak vedeti moramo, da te sorte niso več takšne, kot so bile nekdaj, za časa naših nonotov. Tudi pinelo in rebulo je danes potrebo večkrat škropiti, če želiš imeti pridelek. Od tu naprej je odločitev za nove sorte mnogo bolj smiselna, kajne.
V Batiču je začela tleti želja po novih sortah že v letu 2009, vendar jih je bilo takrat še zelo težko dobiti, bilo pa je tudi veliko pregovarjanj z raznimi inštituti. Danes je že nekaj tolerantnih sort pri nas dovoljenih in imajo svoja imena. V Času Batičevih prvih korakov so jih označevali zgolj s kraticami. Miha je trdno prepričan, da bodo trte teh sort njegovim sinovom vsekakor v veliko pomoč pri nadaljevanju vinarske tradicije, saj jim bo zapustil zdravo zemljo in zdrave vinograde, ki ne bodo potrebovali škropiv. Ravno zaradi tega je tudi vložil toliko energije v nove sorte, ki jih je sadil na podlagi časa dozorevanja in rezistence. Po natančnem spremljanju so se predvsem glede kvalitete in rezistentnosti odločili, katere so zasadili še v vinogradu Brdce in Hrastov hrib. V naslednjem letu imajo v načrtu zasaditi še nekaj novih, za katere upajo, da se bodo v njihovi vipavski zemlji dobro obnesle.
Vinograde »običajnih« sort je za pridelek potrebno škropiti tudi 15 -20 krat v letu. Če so kdaj imele tolerantne sorte prihodnost, jo vsekakor imajo v današnjem času. Vina teh sort nas vračajo v čase, ko neskončne množice alergenov še nismo poznali. Zato Miha v teh sortah vidi mnogo več, kot v lokalni sortah v današnjih dneh, saj jih je potrebno ves čas škropiti. Mogoče še vedno veliko ljudi, predvsem zaradi njihovih imen, gleda na njih z distance, ampak na koncu koncev gre za imena, ki jim jih je dal človek. Tako v ustih vino nima več imena, etikete, sorte, ampak predvsem to, kolikokrat je bilo škropljeno in kakšnega okusa ter vitalnosti je. Kar se tiče števila škropljenj, se pri novih sortah praktično zaustavimo pri številki nič, kar se tiče pa okusa, pa naj sodi vsak sam. Večino teh trt so križali navadni kmetje, ne pa večje korporacije, saj le te ne bi imele dobesedno nič od kulture, ki jo ni potrebno škropiti. Od teh trt, tega grozdja in tega vina, imajo največ ljudje, ki posledično ne pijejo zgolj dobro, ampak tudi neoporečno.
Zdaj si pa končno v kozarec natočimo prvi letnik iz novih, tolerantnih sort po imenu Marlon, letnika 2014.
Na najboljši možen in okusen način mi je to vino pokazalo, da ni zgolj izjemno v svojih notah in okusu, ampak da je tudi neverjetno dolgoživo in primerno za zorenje. Praktično edini Batičev strah, kako bodo vina iz tolerantnih sort kljubovala zobu časa, se je ob tem Marlonu povsem razblinil. Ob spominu na letnik 2014 se marsikateri vinar prime za glavo, saj je bil to res zelo zahteven, kisel in moker letnik. Kljub vsemu so dale določene tolerantne sorte v njihovem novem vinogradu višje sladkorje in okuženost preko 90 odstotkov z žlahtno gnilobo po imenu botritis. To je bil tudi povod za nov vinograd Brdce, ki sem ga že omenil in iz katerega prihaja grozdje za njihovo sladko vino Valentino. Ob sušenju grozdja za sladka vina se začetna vrednost bakra, ki ga drugi uporabijo ob škropljenju močno poveča. Pri Batičevem vinu Valentino pa je vsebnost bakra nič, saj trte tolerantnih sort niso škropljene. Sicer s prvim letnikom Marlona niso preveč komplicirali, v kleti so ga zoreli v rabljenih barik sodčkih. Bil jim je predvsem nekakšna šola, kaj in kako z novimi sortami delati v prihodnje. Marlon 2014 je sijoče zlatorumene barve z neverjetno široko, vendar natančno in prefinjeno paleto vonjav. V nosu zaznamo zelišča, belo cvetje, kamilice, citruse, karamelo, kanček dimnih in zorjenih not ter prefinjeno noto botritisa. V ustih med srednjim in polnim telesom, zmernih ter zrelih kislin, s čudovito kremasto, oljnato teksturo, ki povzroči, da vino v ustih dobesedno lebdi. Harmonija, zaokroženost in skladnost napoja osupne. Absolutno nič ne sili iz kozarca, vse zaznave se med seboj dopolnjujejo in nadgrajujejo. Sočno, poželjivo, mineralno, z neverjetno širino in globino. V sebi skriva toliko naboja, veličine, da ga bomo lahko secirali ure in ure. Zopet ne morem mimo tistega Batičevega prepoznavnega stila, ko hkrati zaznamo živahnost, polet, radoživost vina, na drugi strani pa umirjenost, preudarnost, gracioznost. Ne morem niti mimo pozitivne energije, ki jo vedno znova dobim ob srkanju mojstrovin te kleti. Niti slučajno mu ne bi prisodil celega desetletja starosti, ali bolje zapisano mladosti, saj svoja leta zelo dobro skriva. Lahko ga označim kot neskončno vino in mu brez zadržka pripnem še naziv velikega vina. Preprosto izjemno. Ta Marlon vsekakor na najboljši možen način utiša še zadnje morebitne dvomljivce glede tolerantnih sort.
