V Celju sem s svojim obiskom želel podpreti prireditev ROL.CE & VIN.CE.
Od sodelujočih vinarjev so se mi v brbončice še posebej vtisnila vina vinarstva Glavač iz Prožinske vasi nad Štorami. S Primožem Glavačem sva se v trenutku zaklepetala. Beseda je dala besedo, kozarec je priklical novega in padla je roka, da ga obiščem na njegovem domu in njegovo delo predstavim tudi širši javnosti. Zato, ker si to njegove tekočine resnično zaslužijo in zato, ker vedno več ljudi tudi v celjski regiji »pada« na čare vina.
VIN.CE
Ampak na začetku moram na hitro predstaviti zanesenjaško druščino, ki je z organizacijo dogodka v Celju »kriva«, da sem vinarstvo Glavač sploh spoznal. Kolektiv VIN.CE je skupina trinajstih fantov, ki je svojo pot poslanstva promocije vinske kulture začela bolj organizirano v letu 2014. Takrat so pričeli z namenom, da bi se izobrazili glede najžlahtnejše pijače na svetu ter obenem v domačem okolju pa tudi širše poskušali promovirati pozitivne vrednote v najširšem smislu vezane na vino. Že na prvem resnem sestanku so namreč vpeljali svojo »blagovno znamko« VIN.CE FAVORIT, s katero preko družabnih omrežij izpostavljajo vina in vinarje po lastnem, subjektivnem in laičnem preudarku. Izpostavljati namreč želijo všečnost vin in gostoljubje vinarjev, predvsem pa se z zdravo mero izogibati snobovstvu in »šminkanju« vinske ponudbe, ki je v zadnjih letih po njihovem mnenju močno zaznavno. V društvu sta tudi dva vinogradnika, vsi ostali pa so »zgolj« ljubitelji vina. V vseh teh letih so obiskali preko 400 vinskih kleti tako doma, kot v tujini. Moj tokratni portretiranec, Primož Glavač, vsako leto organizira nekaj izletov, ob katerih skupina širi svoje znanje. Seveda so najprej po dolgem in počez obdelali vse vinorodne dežele in okoliše v Sloveniji. Njihove brbončice pa so uživale tudi na Hrvaškem, v Italiji, Bosni, Madžarski, Avstriji…
Foto: Vinarstvo Glavač
Prvotna ideja o druženju in učenju o vinu je z leti zrasla tako daleč, da so tudi sami pričeli z organizacijo raznih dogodkov. Tako so se s časom začeli tudi sami vinarji obračati na njih za sodelovanje. Druščina je postala nekakšna vez med vinarji in ljubitelji, saj svetujejo, katero vino in kateri vinar si zasluži pozornost. S tem se je že ustvarila določena skupina ljudi, ki spremlja njihova priporočila in ki daje nekaj na to mnenje.
Zadeve so prišle tako daleč, da z letošnjim letom planirajo, da bi ustanovili uradno društvo. Nikakor se tudi v prihodnje ne želijo preobraziti v nekoga, ki bi delal zgolj na promociji, prirejal dogodke, da bi bili danes zelo popularni »influenserji«. Vino prepoznavajo kot pomemben del slovenske ljudske kulture in kolektivne identitete, a tudi v prihodnje se želijo predvsem družiti ob dobremu kozarcu vina, še naprej odkrivati nove vinorodne kraje in vinske kleti ter posledično priporočiti kakšno dobro vino.
Seveda moram omeniti tudi že peto edicijo festivala ROL.CE & VIN.CE, ki je pred kratkim potekal na ulicah Celja in na katerem sem sploh spoznal vina Glavač. Gre za idejo, da se tudi skozi vino in sladico celjsko rolco, obudi celjsko mestno jedro. V Celju je pač tako, da je še vedno pivo pijača številka ena. Nekaj zaradi bližine laške pivovarne, nekaj pa zaradi bližine spodnje Savinjske doline in njihovih hmeljišč. Na eni strani je Celjanom celjska rolca zelo dobro znana, s tem festivalom pa želijo ljudem približati in podrobneje predstaviti tudi vino. Na prvi pogled nenavadna kombinacija pa je hkrati izziv v raziskovanju tako za sladkosnede kot vinoljube. Vsako leto je tako na festivalu prisotnih več ljudi, zanimanje za vino tudi v Celju vsekakor raste.
VINARSTVO GLAVAČ
Na istem mestu, kjer je današnje domovanje družine Glavač, je bila prej majhna kmetija, z majhnim hlevom, dvema kravama, nekaj pujsi in kokošmi. Primoževa mama prihaja iz Sladke gore, kjer so imeli za razmere izpred več kot tridesetih let, precej velik vinograd. Ko se je mama poročila in preselila v Prožinsko vas nad Štorami, sta se oba z očetom seveda zaposlila. Ob redni službi je nastal problem z vzgojo takratnih živali. Tako je padla odločitev, da so prenehali z vzgojo živali in na mesta, kjer so prej rasle druge poljščine, zasadili vinograd, ki nosi letnico 1993. Z leti so ta vinograd širili tako po površini, kot s samim naborom vinskih sort.
Foto: Vinarstvo Glavač
Primožev oče je bil ustanovni predsednik vinogradniškega društva Polič Štore. Vsi skupaj so pričeli z izobraževanjem in učenjem o zakonitostih vinogradništva in vinarstva. Pred desetimi leti, ko je portretiranec štel 22 let, pa je prišlo do predaje kleti sedanjemu gospodarju, Primožu. Danes je v delo v vinogradu vpeta celotna družina, v kleti pa Primož daje končno podobo njihovim vinom. Njegov cilj je, da pridela dovolj visoko dodano vrednost z buteljčnimi, suhimi vini. Enostavno so premajhna, preveč butična klet, da bi se koncentrirali na litrski program za špricer vina. Če so bila tovrstna vina še deset let nazaj nekaj povsem samoumevnega, pa se želijo danes na trgu predstavljati z resnimi, izdelanimi, suhimi vini.
Na enem hektarju imajo zasajenih 5.000 trsov, trenutno pa stekleničijo 90 odstotkov svoje pridelave grozdja, od tega je še vedno 30 odstotkov litrskega programa za gostinstvo, ostalo pa zavzema buteljčni program. Največ imajo zasajenega sauvignona, sledi mu chardonnay, pa kerner, zeleni silvanec, rumeni muškat, modri pinot. Z letošnjim letom ni več v naboru kernerja in zelenega silvanca. Svoj fokus bodo v celoti posvetili zgolj sauvignonu, chardonnayu, rumenemu muškatu in modremu pinotu. Enostavno je do sedaj bilo preveč drobljenja, od zdaj naprej želijo manj sort in več piljenja in fokusa posvečati tem štirim sortam. S sauvignonom se zavedajo, da lahko naredijo zelo veliko, da je to njegov teritorij, pa naj bo zorjen v inoksu ali lesu. Chardonnay želijo izkoristiti pri pridelavi penine in kot zorjeno vino. Modri pinot je njihov paradni konj, čeprav mi je Primož zaupal, da je z njim zelo veliko dela. Rumeni muškat pa bodo še naprej pridelovali za nežnejše, ženske duše.
Na leto napolnijo 8.000 – 10.000 steklenic vina. V svojih vinih želijo ohranjati svežino, aromatičnost, sortnost. Zavedajo se, da nimajo rastišča za pridelavo nabitih, korpulentnih mišičnjakov. Zato pa morajo izkoristiti in trgu v kozarcu pokazati praktično idealne razmere, ki jih imajo za pridelavo vina, sploh v luči podnebnih sprememb in vedno toplejšega podnebja. Tudi trend danes narekuje všečna, lažja vina z ne preveč alkohola. In točno to je tudi Glavačev cilj in točno takšna so tudi njihove tekočine. Gre za suha vina pri 12 – 12.5 odstotkih alkohola, ki so čudovito pitna in prikličejo nov kozarec.
Poleg samih vin Glavač, pa so mojo pozornost vzbudile tudi etikete na njihovih steklenicah. Takoj mi je bilo jasno, da ne gre zgolj za silhuete navadnih obrazov, ampak da v sebi nosijo prav poseben namen in pomen. Primož ima to srečo, da je njegov prijatelj dizajner. Ko sta skupaj staknila glavi in premlevala, kakšna etiketa naj bi predstavljala vina Glavač, sta prišla do zanimive rešitve. Zavedala sta se, da nekdo, ki nekega vina še ne pozna, ki ga še nikoli ni okusil, kupuje z očmi, in ne z okusom. Glede na to, da je njihov priimek Glavač, je padla ideja, da so dali na etikete svojih steklenic obraze. Pa vendar ne kakršnekoli obraze. Z obrazom, z glavo na etiketi želijo prikazati karakter posameznega vina, ki je v sami steklenici. Pri svoji zvrsti imajo tako npr. na etiketi tri obraze, saj gre za cuvee treh različni sort. Pri penini imajo na etiketi glavo skodrane, živahne ženske, ker se to vino pač peni, je radoživo. Ker gre pri njihovem chardonnayu za malce bolj resnega korenjaka, krasi etiketo glava moškega z brki. In tako za vsako njihovo sorto posebej.
GLAVAČ V KOZARCU
Ob prijetnem klepetu je marsikaj priteklo tudi v kozarce. Na tem mestu bom na kratko opisal, kaj vse sem degustiral. Vas pa vabim, da tudi sami okusite vina vinarstva Glavač.
Rose penina 2022 je pridelana po klasični metodi z zorenjem do dveh let na kvasovkah. Gre za zelo suho penino iz 100 odstotnega modrega pinota. Pri pridelavi svojih penin prisegajo na svežino, živahnost, v mehurčkih ne želijo preveč zorjenih not, kruhove skorje. Na leto pridelajo 500 – 1000 steklenic. V kozarcu je bila tekočina barve lososa, z zelo živahnimi in presenetljivo drobnimi, finimi mehurčki. V nosu predvsem sadna, z dominanco jagode in drobnega gozdnega jagodičevja. V ustih zopet presenečenje, saj je penina precej resna in kot že omenjeno, zelo suha, za ekspedicijski liker uporabljajo svoj vinjak. Tudi v ustih predvsem sadna, okušamo tudi dimne note. Tehnično brezhibno pridelana, lepo urejena. Živahna, sočna, sveža, pa vendar resna. Z zračenjem v kozarcu in dvigom temperature je bila zgolj še boljša. Palec gor.
Zeleni silvanec 2024 je pridelan kot sveže, suho vino s 24 urno maceracijo in zorenjem v inoks cisterni. Kot sem omenil že zgoraj, gre za zadnji letnik te sorte, saj ga bodo zaradi prevelike razdrobljenosti zamenjali z eno od ostalih sort. Limonine barve, v nosu takoj prikliče sorto z notami zelenega jabolka, citrusov, cvetja. Zopet zelo suho, z višjimi, zrelimi kislinami, ki seveda pripomorejo k pitnosti in sočnosti. Tudi tukaj moram pohvaliti samo pridelavo in tehnično brezhibnost napoja.
Foto: Vinarstvo Glavač
Kerner 2021 so teden dni macerirali v kadi, pol leta je zorel v lesenem sodu, nato pa še v inoks cisterni. Zlatorumene barve, po vonju bi prisegel, da imam v kozarcu renski rizling, saj dominira sadje, mineralnost in predvsem petrolej. Zopet suho kot poper, srednjega telesa, malce bolj mišičast stil. Kisline fenomenalne, režejo kot laser. Z lepim, daljšim pookusom. Hudo vino, ki nagovori predvsem tuje kupce, saj lokalni pivci tega vina zaenkrat pač še ne razumejo.
Chardonnay 2021 je na drožeh zorel v lesenem sodu. Zlatorumene barve, vonjamo jabolka, breskve, malček maslenosti. Gre za jasne, čiste zaznave, ki se preslikajo tudi v usta. Srednjega telesa, chardonnay iz hladnejšega podnebja, komponenta lesa je lepo vkomponirana v samo vino. Okusil sem tudi letnik 2019 in 2020, katera se oba zelo lepo razvijata. Predvsem 2020 je bil zares zelo dober, navdušil me je predvsem z natančnostjo in čistočo zaznav.
Sivi pinot 2020 je poseben zaradi dejstva, da gre za edino grozdje, ki ne prihaja iz njihovega vinograda, ampak ga odkupijo. Ta letnik je imel kar 107 Oekslov, šlo je za res prezrelo grozdje. Po štirih urah maceracije in zorenju v lesenem sodu je nastalo povsem samosvoje vino, ki je izgubilo svojo sortnost. Zlatorumene barve, v nosu zopet presenetijo note petroleja, ki se jim priključi še med in vosek. Čuti se prezrelost, prisegel bi, da je bilo grozdje okuženo z žlahtno gnilobo, botritisom. Zanimiv je ples med medenostjo ter mineralnostjo in minimalnim ostankom sladkorja. Kot nekakšen macerat, pridelan povsem nehote.
Rumeni muškat 2024 je edino Glavačevo vino, ki ni suho, ampak je polsladko z zorenjem v inoks cisterni. Blede limonine barve, v nosu nezmotljive note rumenega muškata. V ustih se občuti višji ostanek sladkorja, kljub temu ga štajerske kisline naredijo pitnega. Za nezahtevne pivce in nežnejši spol, ki pada na bolj sladka vina. Tudi tukaj je pridelava b.p.
Modri pinot 2022 kot predstavnik mirnega rdečega vina. V to sorto je verjel Primožev oče, ki ima največ zaslug, da se je znašla v portfelju vin Glavač. Sinova sta namreč želela vsak svoj motocikel za motokros, pa ju je Glavač starejši prepričal, da sta raje vložila denar v sadike modrega pinota. Seveda nobeden od njih takrat ni vedel, v kaj se s sorto modri pinot spuščajo. Gre namreč za zelo samosvojo, zahtevno sorto tako v vinogradu, kot nato še posebej v kleti. Primož mi je iskreno priznal, da prvih deset let enostavno niso znali pridelati korektnega modrega pinota. Po preučevanju, zgledih, spraševanju… so končno pričeli krotiti in se te sorte pravilno lotevati. In tako imam zdaj v kozarcu zelo korektno pridelano najbolj čislano sorto na svetu. Češnjeve barve, tudi v nosu vonji češnje, robide, malce dima in lepo vkomponirane note lesa. Srednjega telesa, harmonično, z višjimi kislinami pinota.
Ne igra na moč, ampak na fineso, eleganco, pitnost. Smo le na Štajerskem, zato je karakter tega modrega pinota povsem drugačen od primorskih. Dobra, lepo zastavljena pot, ki pa ima še kar nekaj rezerve. Zato kot velik ljubitelj te sorte z nestrpnostjo pričakujem prihodnje letnike.
Sauvignon 2024 pa povsem za konec. Šlo je za vzorec iz soda, ki pa me je tako prijetno presenetil, da ga moram na kratko omeniti. Čeprav so bila vsa okušena vina zares zelo korektna in predvsem tehnično brezhibno pridelana, pa je imel ta sauvignon še tisto nekaj več. Všeč mi je bilo, da iz njega niso puhtele značilne zelene note. Vse zaznave so bile prefinjeno, v francoskem slogu dozirane. Že sedaj mehko, uglajeno, fokusirano, s čudovitim dotikom v ustni votlini in lepim, dolgim pookusom. Primož, ne pozabi name, ko bo ta sauvignon v steklenicah.
Kaj napisati povsem za konec. Predvsem lahko čestitam vinarju za pogum, da se je v tem delu Štajerske odločil za pridelavo povsem suhih vin. S tem je vedel, da bo na krajši rok izgubil nekaj svojih kupcev, ki še vedno padajo na polsuha vina. Hkrati pa je želel iz cone udobja in posledično tudi skozi svoja vina pokazati in naučiti ljudi, da je resnica v suhih vinih. Komplimenti tudi za zares brezhibno pridelavo, saj so vsa degustirana vina opravila izpit brez pripomb. Na tem mestu moram pozvati tudi gostince celjske regije, da poizkusijo vina Glavač. Absolutno morate imeti v svojih vitrinah najbolj zveneča imena Primorske. Na drugi strani pa bi bilo dobrodošlo, da lahko ponudite svojim gostom tudi lokalna vina, dobesedno svojega soseda. Vina Glavač si to priložnost vsekakor več kot zaslužijo.
Za degustacije in nakup vin Glavač je pravi naslov Prožinska vas 69, 3220 Štore, www.glavac.si in 051 – 633 – 622.
Fotografije: Gorazd Selič in vinarstvo Glavač.
