Takšen je bil delovni naslov Master Class-a v prostorih Kleti Radgonskih goric. Delavnico sta vodila Robert Gorjak, dip WSET in Francois Botton (Domaine Slapšak).
Seveda je bil vsaj zame naslov delavnice povsem odveč, bolj je bil namenjen tujim novinarjem. Ampak pojdimo lepo po vrsti.
Pred štirimi krogi penin iz Štajerske, skupno trinajstimi vzorci, ki smo jih degustirali, smo bili najprej deležni nekaj besed o vinorodnem okolišu Štajerska Slovenija, ki spada v Vinorodno deželo Podravje. Izmed devetih slovenskih okolišev, je Štajerski s 6.366 hektarjev vinogradov največji. V njem prideluje grozdje 11.697 vinogradnikov, vinarjev pa je 850. Najpomembnejše bele sorte, katere zavzemajo kar 90 odstotkov sortnega nabora, so laški rizling, sauvignon, chardonnay, renski rizling, šipon, rumeni muškat. Dovoljene rdeče sorte so gamay, modra frankinja, modri pinot, portugalka, zweigelt, žametovka. Tla so raznolika. Ob vrhovih gričev so večinoma peščena, pomešana s peščenjakom. Proti vznožju hribov postajajo vse težja, saj se v njih povečuje delež gline. V Halozah prevladujeta lapor in apnenec. Matično podlago ob vznožju Pohorja tvorijo graniti in tonaliti. V okolici Maribora se pojavita skrilavec in gnajs, pomešana z ilovico v različnih razmerjih. Klima je hladno do zmerna celinska, s povprečno količino padavin 900 – 1.100 mm.
Ko je govora o slovenskih penečih vinih, ne moremo mimo leta 1849, ko sta brata Kleinošek ustanovila klet v Radgoni.
Leta 1852 je bila penina prvič omenjena, naslednjega leta pa na straneh takratnih Kmetijskih in rokodelskih novic, katerih urednik je bil dr. Janez Bleiweis, pišejo penini hvalospeve. Med drugim tudi o njeni izjemnosti, saj ga ni bilo poznavalca, ki bi znal ločiti med čislanim šampanjcem in Kleinoškovo penino. Za nastanek podjetja Radgonske gorice in nadaljevanje tradicije pridelave penečih vin v Radgoni je bila zaslužna švicarska družina Bouvier. Od leta 1922 dalje je podjetje dobavljalo peneča vina celo za jugoslovanskega kralja. Po drugi svetovni vojni je sledila nacionalizacija. Leta 1949 so nastali zametki današnjih Radgonskih goric, ki je še danes največji pridelovalec penečih vin v Sloveniji. Zanimivo je, da so že leta 1891 pridelovali penine tudi na Ptuju. Seveda pa ne morem mimo imena Istenič, ki je kot prvi privatni vinar napolnil svojo prvo penino leta 1968.
Danes še vedno držijo primat v kakovosti briške penine, to je enostavno dejstvo. Imena Bjana, Medot, Silveri pridelujejo zares izjemne mehurčke.
Prav neverjetno je, kako jim to uspeva na skrajnem zahodu Slovenije, kjer zaradi klime marsikdo niti pomislil ne bi, da je zmožno pridelati spodobno peneče vino. Priključek zelo uspešno zadnjih nekaj let lovijo Dolenjci. Nasprotno od klime v Brdih, njihova rastišča dobesedno kličejo po pridelavi opojnih mehurčkov. Seveda je pri pridelavi vin, sploh penečih, tek na dolge proge, gre za maraton, pa vendar z vsakim letnikom bolj na Dolenjskem dokazujejo, da so na pravi poti. Potem je pa tu Štajerska, ki ima s kletjo Radgonske gorice najdaljšo tradicijo. Na delavnici, ki sem ji bil priča, smo lahko okusili nekaj izjemnih primerkov štajerskih penin. Vsekakor imajo vse naravne danosti za pridelavo nadstandardnih penin. Tega se zaveda tudi vedno več vinarjev, zato je nabor štajerskih penin iz leta v leto večji. Ker sem tudi sam Štajerec, močno držim pesti, da jim, podobno, kot je to uspelo Dolenjcem, ta preboj čim prej uspe.
Kot sem omenil že uvodoma, smo lahko na delavnici okusili trinajst penin Vinorodnega okoliša Štajerska.
Na tem mestu bom izpostavil štiri vzorce, ki so me še posebej navdušili.
Jarc – Max brut s 100 odstotnim modrim pinotom in 30 mesečnim zorenjem na kvasovkah. Gre za brezhibno pridelavo, z drugega planeta se občuti, da ge za čisti modri pinot. V nosu fina dimna sled, v ustih pa uživaško precizna, fina, fokusirana. Za poznavalce.
Puklavec Family Wines – Brut nature estate selection z dominanco chardonnaya, dobršno mero modrega pinota in nekaj šipona. Ta penina je na kvasovkah zorela 90 mesecev. Ja, prav ste prebrali, 90 mesecev, saj je osnovno vino letnika 2015. Izjemno resna penina, polna, bogata, zaokrožena z zelo, zelo dolgim pookusom. Od vseh vzorcev mi je bila ta najbližje šampanjcem. Zares odlično.
Valdhuber – Rose brut s 30 mesečnim zorenjem na kvasovkah. Če mi je bila Puklavčeva penina najbolj v šampanjskem stilu, pa mi je Valdhuberjeva že ob prvem požirku priklicala štajerski terroir, oz. rastišče. Prisežem, da bi na slepi degustaciji v hipu rekel, da je to penečo vino iz Štajerske, saj tega ne more in niti noče skriti. Fina, uglajena, osvežila… preprosto štajerska.
Klet Radgonske Gorice – Zlata Radgonska penina, suha 1979 so nam natočili v kozarce povsem za konec. Gre za 100 odstotni beli pinot, 48 mesecev zorenja na kvasovkah. Zlatorumene barve, z vonji podrasti, jesenskih gozdnih tal, gob… Kisline v tem penečem vinu so še vedno tako zelo prisotne in naredijo arhivo še kako živo in pitno. Čudovito doživetje. Naj izdam anekdoto z delavnice, saj je Francois Botton izjavil, da je ta Zlata Radgonska v boljši formi od znamenitega Dom Ruinarta 1990, ki ga je okusil pred kratkim.
A se je po takšni izjavi, pohvali sploh še smiselno kdaj vprašati, če je Štajerska Slovenija res dežela penin?
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
