Ko me je prijatelj povabil na slepo vinsko degustacijo, sem čutil, da moram poleg te degustacije zapisati še marsikaj drugega o tej temi na vinskem parketu. O temi, o kateri se mnogi pogovarjajo, vendar zgolj v zaprtih krogih in zelo potiho.
Vinska ocenjevanja in njih ocene
Na začetku svoje vinske poti sem zelo veliko dal na razna vinska ocenjevanja. Z zanimanjem sem prebiral recenzije in občudoval, koliko točk je kakšno vino prejelo. Z leti je ta moj naboj vse bolj popuščal, dokler ni pred nekaj leti povsem zamrl. Mislim, da obstajata dva razloga, oziroma kombinacija obeh. Prvi je ta, da sem na svoji poti ob zares veliko degustiranih vzorcih postal bolj samozavesten. Prepričan sem, da precej dobro vem, kaj je dobro vino, in kaj ni. Ob tem sem zelo dobro spoznal tudi slovensko in tujo vinsko sceno, vinarje ter njihova vina. In ob vsem tem pridemo do drugega razloga, ko sem ob svoji kilometrini prepričan, da se je večina ocenjevanj dobesedno izrodila. Zakaj je temu tako, na tem mestu ne bi, verjetno pa vsi dobro vemo, v katerem grmu tiči zajec. Naj takoj zapišem, da ne želim z nobenim polemizirati, nočem deliti, nočem zanetiti požara, kot to nikoli v svojih zapisih nisem želel. Želim zgolj podati moje osebno in iskreno mnenje o določeni temi ali vsebini.
Skratka, ko dobi naša penina na določenem ocenjevanju 97 točk, tega ocenjevanja ne morem več jemati resno. Pa še enkrat naj takoj naprej zapišem, da sem presrečen, da naše vino prejme tako izjemno oceno. S tem ne pridobi zgolj vinar, ki je to vino pridelal, ampak celotna slovenska vinska scena. Ampak, če smo pa po drugi strani pošteni, je ta ocena zelo diskutabilna. Tudi sam sem degustiral ti penini, tud sam se strinjam, da sta zelo dobri, ampak 97 točk… Z vsem iskrenim spoštovanjem do vinarjev, ki sta penini pridelala, ampak koliko bi pa potem ti isti ocenjevalci dali točk npr. Dom Perignonu P2 ali P3, ali pa Salonu, ali pa Bollingerju R.D. ali pa kateremu od Krugov, ali pa Dom Ruinartu, ali pa… Ker lestvica gre po mojem vedenju samo do 100 točk. Upam, da razumete, kaj želim povedati, oz. napisati.
Na nekem drugem ocenjevanju penečih vin čez lužo so pa ubrali povsem drugačno taktiko. Vina so razdelili v toliko število kategorij, da verjetno še predsedujoči ocenjevalne komisije ne zna vseh našteti. In ravno zaradi toliko kategorij ni hudič, da vino v določeni kategoriji ne bi odneslo domov katero izmed medalj.
Ob tem naj omenim še slavne vinske kritike, pri katerih prednjači James Suckling. Gospod je zelo znan po tem, da rad pretirava s svojimi ocenami, saj ocen pod 90 točk praktično ne pozna.
Kako to počnemo, oziroma smo počeli v Sloveniji
Kolikor sam vem, je bila revija Dolce Vita pod vodstvom Tomaža Sršena edina v Sloveniji, ki je vsak mesec ocenjevala vina na slovenskem vinskem trgu. Robert Gorjak je pred kakšnimi petnajstimi leti z zvezdicami ocenjeval slovenska vina v svojem Vinskem vodiču. Po dveh, treh izdajah so zvezdice izginile, ostali so samo opisi vin. Verjetno zaradi tega, ker določeni vinarji pač niso bili zadovoljni s številom zvezdic in so prenehali svoja vina pošiljati v ocenjevanje. Podobno »težavo« smo imeli tudi pri že omenjeni Dolce Viti. Nekateri vinarji so trgovcem prepovedali dajati njihova vina na naša ocenjevanja. Razlog je seveda isti, kot sem ga že omenil. Verjetno so mislili, da bodo za svoje penine dobivali 96, 97 ali 98 točk. Ker sem kar nekaj let tudi sam bil del ocenjevalne ekipe za revijo, zelo dobro vem, kako so določene stvari potekale. Imenovali so nas skupina -5. Pač zato, ker naj bi bilo naši oceni mogoče prišteti 5 točk, da bi dobili tisto »pravo« oceno za določeno vino. Negodovali so tako vinarji, kot trgovci. Največji hec pri tem ocenjevanju pa je bil, da je bil v skupino vabljen vsak, ki je menil, da naše ocene ne držijo. Tako smo imeli v komisiji poleg že omenjenega Tomaža Sršena še dr. profesorico na Biotehniški fakulteti, izmenjevalo se je več vinarjev in enologov kleti, tudi prvi človek, ki je zadolžen za vina pri enem izmed vinskih trgovcev je bil nekajkrat v skupini. In ocene so bile vedno enake. Vedno. To pa iz povsem preprostega razloga, ker nismo bili plačani s strani nobenega vinarja ali vinskega trgovca in ker so bile degustacije zares slepe, da nismo imeli pojma, katero vino imamo v kozarcu. Tudi in predvsem zato lahko te vrstice pišem povsem iskreno in povsem neobremenjeno, saj je vedno vsako vino prejelo točno toliko točk, kot si jih je v tistem danem trenutku zaslužilo.
Slepe degustacije
Slepe degustacije so zanimiva stvar. Lahko je pametovati, ko veš, katero vino imaš v kozarcu. Ko pa ti nekdo v kozarec natoči vino brez, da bi ti povedal o njegovem poreklu, se pa stvari kar precej zakomplicirajo. Takrat vrag odnese šalo, takrat se res izkaže, kdo je, ter kdo ni. Sam menim, da postaja z »branjem« vina vedno večji križ. Danes je praktično vse na voljo praktično povsod na svetu. In vinski svet ni nobena izjema. O čem pišem? O tem, da imata npr. dva vinarja, eden iz Amerike in drugi iz Evrope, na voljo isto mehanizacijo, istega proizvajalca tako za dela v vinogradi, kot v kleti. Da leteči enolog iz Amerike gostuje npr. v kleti italijanskega ali francoskega vinarja, na drugi strani pa npr. francoski leteči enolog svetuje v kleti v Ameriki ali Avstraliji. Skratka, tudi svet vina je s tem postal mnogo manjši, kot je bil še 20 – 30 let nazaj. Vina so si vedno bolj podobna, oz. se značilnosti neke vinske regije zmanjšujejo. Zato ga tudi najbolj priznani vinski kritiki in ocenjevalci večkrat hudo pihnejo mimo. Ne zgrešijo zgolj sorte ali države, iz katere prihaja določeno vino, ampak locirajo narobe tudi kontinent. Tako je zanimiva anekdota z znanim Robertom Parkerjem MW v glavni vlogi. Novinarju revije The Atlantic Monthly se je pohvalil, da letno poskusi deset tisoč vin in da se spomni vsakega vzorca iz zadnjih let. No, na slepi degustaciji petnajstih najprestižnejših bordojcev letnika 2005 pa mu je močno spodrsnilo. Nič ni pomagalo, da ga je označil za letnik svojega življenja, saj ni ugotovil identitete niti enega samega vzorca in je večkrat pomešal, ali gre za vino z levega, ali z desnega brega, kar je med vinskimi zanesenjaki skoraj kot smrtni greh. In tudi v tem je eden glavnih čarov vina. Čeprav si postajajo vina vedno bližje, pa je vseeno še vedno neskončno možnosti zaznav, letnikov, tal, rastišč, trenutnega navdiha vinarjev, sort…
In zato ostaja vino najbolj čislana pijača na svetu. Zato bom v zadnjem delu povsem iskreno opisal slepo degustacijo, ki jo je pripravil prijatelj. Nekaj sem zadel, nekajkrat sem pihnil mimo, ampak sem povsem pomirjen, saj se zavedam, da tudi največji velikokrat streljajo v prazno. Tako lahko povsem mirno pozabite na ameriške filme, kjer samo po vonju kakšen lik izstreli pravilnega vinarja, sorto in letnik. To so pravljice, ki z realnostjo nimajo nič skupnega. Sam sem v najboljši formi, ko sem na leto degustiral 800 – 900 vzorcev, razkril identiteto dveh, največ treh vin, t.j. da sem uganil tako vinarja, kot sorto, oz ime vina in letnik. Zdaj, ko več ne degustiram toliko, ko je posledično tudi forma padla, je to postala praktično misija nemogoče.
Vinski večer s prijatelji
Kot ponavadi, je v kozarce najprej priteklo peneče vino. Zlatorumene barve, z mehurčki, ki so v kozarcu praktično takoj poniknili. V nosu je bilo to peneče izjemno mineralno, vonji so me asocirali na smodnik in karbid, zato sem špekuliral, da gre za sorto renski rizling ali mogoče modri pinot. V ustih je vino delovalo malce grobo, neukročeno, manjkalo je finese in elegance. Zadel sem, da gre za penino, vendar sem zgrešil sorto. Prijatelj je večer odprl s Konjiško penino Brut Nature kleti Zlati Grič 2011 v kateri gre za 100 odstoten beli pinot. Prisodil sem ji 83 točk. Mnogo bolj me je že enkrat prej navdušila enaka penina letnika 2008.
Drugo vino v kozarcu je bilo že takoj rdeče, kar mi je bilo zelo nenavadno, saj drugače penečemu vinu sledijo lažja bela, pa nato bogata bela in šele nato rdeča. Ampak ni problema, če se je gostitelj tako odločil, tudi prav. Skratka, srednje intenzivne barve rubina z zelo nenavadnimi, vendar zanimivimi zaznavami v nosu. Animalični in zemeljski toni, saje, gobe, podrast, ter malce zrelega rdečega sadja. Odbito, kar je dodalo vinu samo še globjo dimenzijo in zmožnost raziskovanja. V ustih je bilo srednjega telesa, urejeno, z višjimi kislinami, zelo sočno, sadno in pitno. Povsem korektno prvo rdeče vino večera, kateremu sem prisodil 89 točk. Špekuliral sem, da gre za bordojsko zvrst z dominanco cabernet sauvignona iz Francije ali Italije. Imel sem prav, vino je bilo Poggio Ai Ginepri 2020 italijanske kleti Argentiera.
Nato pa popolno nasprotje drugemu vinu. Polno, bogato, kompleksno, oslajeno. Zopet višjih kislin, tudi alkoholna stopnja se je čutila. Zrelo rdeče sadje v navezi z lesom, mlado pa vendar že povsem pripravljeno za uživanje. Ta korenjak mi je deloval v ameriškem slogu, čeprav sem vedel, da ne prihaja preko luže, prisodil sem mu 90 točk. Šlo je zopet za isto klet iz Toskane, tokrat za njihovo vino višjega razreda po imenu Villa Donoratico 2019.
Četrto po vrsti zopet rdeče, in to kako izjemno rdeče. Žametno, z dovolj igrivosti, spet mi prikliče bordojske sorte. Tobak, usnje, jagodičevje, likviricija… čudovite zaznave. Kompleksno, brezhibno pridelano, les je čudovito vpet v vino. Na polno se je dogajalo, intenzivno, sočno in pitno, pa hkrati elegantno, z obilo finese in uglajenosti. Zaželel sem si nov kozarec in vinu prisodil 94 točk. Gostitelj se je z družbo malce igral. Zopet klet Argentiera, tokrat njihovo paradno vino Argentiera Bolgheri DOC Superiore 2018. Čistokrvni Super Toskanec s 50 odstotki cabernet sauvignona, 40 odstotkov merlota in 10 odstotkov cabernet franca. Veliko vino, ki je popolnoma pripravljeno za uživanje, pa vendar mu napovedujem še vsaj 20 let veličine.
Nato smo malo padli v ocenah, saj je bilo prejšnje vino zares petarda in je bilo težko stopnjevati tak tempo. Tu sem ga tudi hudo pihnil mimo v svojih komentarjih, saj sem prisegel, da gre za dominanco cabernet sauvignona. Šlo je pa za desni breg Bordeauxa, kjer ima merlot glavno besedo. Sadno, sočno, mineralno, fokusirano, poželjivo. Pogrešal sem malce več urejenosti in elegance. Čutil sem potencial, čutil sem, da bi vino lahko šlo še višje, vendar v danem trenutku tega ni bilo zmožno prikazati. Seveda je šlo za iskanje dlake v jajcu in kritiziranje na zelo visokem nivoju, saj sem vinu vseeno prisodil 91 točk. Šlo je za Chateau Laroque 2019. Ekstremno mlado, njegov pravi čas šele prihaja.
Že smo bili pri šestem vzorcu. Če sem ga pri prejšnjem pihnil mimo pri sorti, ni bilo pri tem vinu nobenega dvoma, da gre za merlot. V nosu najprej zelo reduktivno, prevladovale so animalične note, ki pa vsaj meni niso bile moteče, ampak so mi vzbudile željo po raziskovanju, odkrivanju. Ne vem, kako se naj izrazim, vendar sem čutil žlahtnost v teh nevsakdanjih zaznavah. Nekako tako, kot mi je žlahten vonj konjskega znoja pri modrem pinotu. Čudovito telo, zopet neverjetna sadnost, fenomenalna pitnost kljub polnemu telesu. Nisem našel tuje zemlje, iz katere bi potegnili to vino, zato sem špekuliral, da gre za Brica. In imel sem prav, prijatelj je razkril, da imamo v kozarcih merlot single vineyard 2018 kleti Brda. Zares hudo dobra rdečina, ki sem ji prisodil 92 točk. Bravo, naši!
Naslednje vino sem označil za najbolj pristno in iskreno vino večera. V njem sem zares najbolj čutil grozdje, sočno, poželjivo grozdje. Srednje intenzivne barve rubina, že v nosu prevladuje ena sama radost, svežina, kilogrami sadja začinjeni z zelišči in mineralnostjo. Zgodba je bila povsem enaka tudi v ustih. Neprekosljiva pitnost, sočnost, srednje telo, ravno prav tanično, s čudovito osebnostjo. Tokrat se nisem obremenjeval s sortami in poreklom, ampak sem zgolj užival ter sproti dal oceno 93 točk. Šlo je za ikoničnega Gajo in njegovo mojstrovino Brunello di Montalcino 2016. In ja, to je 100 odstoten sangiovese, sorta, ki mi je tako zelo blizu. Odlično.
Pjonti pač ne bi bil Pjonti, če ne bi po »uradnem« delu odprl še kakšno flaško. Zadnje vino večera je bilo polno, bogato, pa vendar ne na račun elegance in urejenosti. Drugačen stil od prejšnji vin, to je bilo evidentno. Bolj »vročekrvno« pa kljub vsemu zopet pitno in poželjivo, kar je odlika vrhunskih vin. Lepo zaokroženo in harmonično, z zaznavnimi notami zorenja v lesu. Vinu sem prisodil 92 točk, v kozarcu pa smo imeli španskega matadorja iz Rioje z dominanco tempranilla, Cune Gran Reserva 2015.
