Naslov: Imenje 21, Moravče
Splet: www.facebook.com/KrtinaDAmpezzo
Telefon: 01 630 631
Odprto: vsak dan od 12. do 22. ure; ob nedeljah od 12. do 18. ure, ponedeljek in torek zaprto
Ko je Roberto Monaso pred osmimi leti odprl to gostilno, so se vseh vrst slovenski gastro-pisci drenjali tam, zdaj pa so nanj pozabili. Na srečo pa nanj niso pozabili stalni gostje, kajti kljub nesrečnim covidnim zaporam dela dobro. Kot je po navadi praksa pri takšnih selitvah, je tudi Roberta v Slovenijo zvabila punca, katere starši so doma imeli vaško gostilno, ki ji ni šlo najbolje. Ker so v bližini kraja Krtina, je duhoviti Roberto gostilni dal novo ime – Krtina d’Ampezzo, kar ga spominja na rodne kraje.

Roberto Monaso
Z vini ne komplicira – celo zdaj ima manjšo ponudbo kot pred šestimi leti, ko smo ga obiskali prvič! Od penečih vin je na sporedu samo prosecco in to je to.

Hobotnica v solati

Odlični vitello tonato

Špageti aglio olio & peperoncino

T-bone oz. florentinec
Ko sem primerjal jedilni in jedi, ki smo jih naročili tokrat s tistimi izpred šestih let, kakšnih bistvenih razlik ni bilo. Monaso je kot tipičen Italijan superioren pri paštah in določenih mesninah in to so jedi, ki se jih splača jesti v Krtini. Mi smo seveda tudi posegli po testeninah: doma narejeni ravioli s špinačnim nadevom in prelivom iz gorgonzole so bili odlični, prav tako tudi papardele s paradižnikovo omako s slanino in bučkami. Čeprav je bila najbolj preprosta, je bila legendarna jed aglio olio (česen in olje) super! Gre za preliv, ki temelji samo na dobrem oljčnem olju in popraženem česnu, v Krtini pa dodajo tudi malo pikantnega peperoncina, da se oko nežno zasolzi. Pozdrav iz kuhinje je bil tak kot leta 2016 – se pravi bruskete (popečeni kruhki) s paradižnikom in mletimi kaprami (preveč soli) in druga verzija z omako, ki je drugače v vitellu tonatu. No, prav ta jed – se pravi vitello tonato – v prevodu to pomni teletina s tuno – je bila verjetno najboljša jed tistega popoldneva. Teletino skuhajo in zelo na tenko narežejo. Bistvo pa je omaka, ki meso prekriva, ki je sestavljena iz zmečkane tunine, inčunov in kaper z dodatkom majoneze. Bila je res odlična! Hobotnica v solati z rukolo je bila povprečna in je jokala zaradi manjka limone, medtem ko so pečeni kalamari v paradižnikovi omaki sicer bili lepa ideja, izpeljava pa je bolj šepala, saj smo v celi posodi našli osem kolobarčkov tega mehkužca. Ja, omaka pa je bila dobra in ravno prav pikantna.
Za glavno jed smo si privoščili enega florentinca. Priznam – smo zelo tečni glede mesnin, pri govedini pa sploh. Najprej je tukaj samo meso – ni pomembno, da je slovensko, ampak mora biti od pasme, ki je nadpovprečna za mesne jedi. Druga stvar pa je sama peka, ki mora rezultirati v ravno prav mehkem in krvavem kosu. Tukaj nobena od teh stvari ni štimala in nismo ravno padli dol. Vseeno smo se najedli tako, da nihče ni imel več prostora za sladico in smo jih izpustili. Aja – v času našega obiska Roberto ni kuhal in fotografija je iz našega prvega obiska te gostilne.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen