Naslov: Mužolini Donji 7, Buje; Hrvaška
Splet: https://san-canzian.com/
Telefon: (0385) 99 302 0000
Odprto: od 18 – 23; nikoli zaprto
San Canzian je eno najlepših presenečenj v Istri.
Ni samo gostilna ali restavracija, pač pa je neke vrste „razstavljeni hotel“. Med vrsticami – znani zagrebški arhitekt je že pred šestimi leti, ko je iz zaselka nekaj opuščenih hiš pod magistralno cesto med Bujami in Grožnjanom to spremenil v počitniške hišice oz. neke vrste hotel. Projekt je bil velik uspeh, pri kulinariki pa je sodeloval takrat zelo slaven in hvaljen restaurant Noel iz Zagreba, ki je tukaj zastavil svojo drugo kuhinjo. Žal pa je zaradi določenih neskladij ta sicer izvrstno zastavljen projekt umrl in restavracijo so preimenovali v Luciano.
Prvi chef je postal Pavo Klarić, ki zdaj navdušuje izbirčne goste. Jedilnik je sezonski, vinska karta pa kar obilna.
Maestro Pavo Klarić. Foto: Tomaž Sršen
Brez pozdravov iz kuhinje ni šlo – nežno dimljeno maslo, še topli krekerji s slastnimi namazi in nežni tunov tatarski so elegantno otvorili pojedino. Že pri prvem krožniku je Klarič predstavil lepo simbiozo jastoga in pasijonke, katere okus je prav perverzno zalil ustno votlino, jastogovi ocvrti lističi pa so poskrbeli za element hrustljavosti.
Hrustljavi jastog v majonezi iz jastogove omake s pasijonko. Foto: Tomaž Sršen
Istrski junak iz pravljic je Veliki Joža, po katerem so poimenovali močan avtohtoni sir. Po okusu je podoben Jamarju iz našega zamejstva, Klarič pa ga je vklopil v taglioline z omako sušenih paradižnikov in ličnic morske žabe. V osnovi je bil krožnik dober, le nežnih ličnic morske žabe ni bilo čutiti nikjer. Premočan sir, seveda!
Tagliolini z omako sušenih paradižnikov lička grdobine s sirom Veli Jože. Foto: Tomaž Sršen
Po še nekaj krožnikih smo stopili do japonske govedine – wagyu. Gre za (v osnovi) japonsko pasmo goveda, ki so ga križali z evropskimi pasmami.
Wagyu A4. Foto: Tomaž Sršen
Te živali se ne gibljejo dosti, zato je meso precej mastno in za peko ne potrebuje visokih temperatur. Okus pa je božanski – mehak in slasten, da človek zob skoraj ne uporablja. Jasno, po tem vrhuncu smo kljub visoki ceni za porcijo (56 €) naročili še eno in si užitke brbončic še malo podaljšali.
Vino tedna: Medea – Punta Greca 2020. Foto: Tomaž Sršen
Verjetno najboljše hrvaško rdeče vino zadnjih nekaj let. Gre za butično klet iz juga Istre (Ližnjan) in ta merlot polnijo samo ob dobrih letnikih. Vino je globoke, temne, rubinasto rdeče barve in zelo gosto. Zelo kompleksni in izraziti vonji odlične kakovosti; note griotte (čokolada in višnje v likerju), borovnice, robide, marmelada iz sliv. Začimbne note črnega popra, nageljnovih žbic, pražene note kakava ter zeliščne note lovorja in janeža. Na ustnem nebu je izredno topel in mehak. Visoka svežina in številni zreli tanini ohranjajo odlično ravnovesje okusov vina. Grenke arome kakavovih zrn in kave se znova pojavijo v pookusu. Okvirna cena steklenice vina je 62 €.
Tem razvajanjem je sledilo še nekaj Klaričevih mojstrovin in zadovoljni smo se odpravili spat.
Fotografije priskrbel: Tomaž Sršen
