Da si turistični promotorji neke zimsko-športne regije nadenejo naziv Mi smo sneg, pomeni samo eno: da imajo zares toliko snega, da ga nikoli ne zmanjka.
V Obertauernu, enemu najbolj razvpitih zimskih središč pri naših severnih sosedih snega ras ne manjka. Zapade že zelo zgodaj (nekje v začetku novembra), skopni pa enkrat proti koncu maja. In te padavine niso simbolične. Vsaj dva do tri metre ga namede! Popolnoma noro bi bilo, če tukaj podjetni Avstrijci ne bi naredili pravega raja za smučarje. Po dolgih letih sva se z Alešem spet odpravila tja.
Prvi prebivalci „Gornjih Tur“, kakor slovenimo to regijo, so bili Kelti, nasledili pa so jih Rimljani, ki so preko strmih in vijugastih poti pred več kot 2000 leti speljali svojo cesto, ki je povezovala severne, germanske province in Rim na jugu, kajti vse poti so tako ali tako vodile v Rim. Prav to gorovje je čisto nič praktično presekalo pot iz recimo Slovenije ali avstrijske Koroške do Solnega grada (Salzburga) in jo podaljšalo za kakšen dan ali dva, pozimi pa je bil prehod nemogoč zaradi obilice snega. In v starih časih so prebivalci, ki so se po umiku Rimljanov na teh planinah naselili, bili pozimi odrezani od sveta. Razvijalo se je kmetijstvo in dobra stoterica kmetov se je preživljala na gorskih pašnikih, kjer so pasli živino.
Ko so Angleži pred dobrimi stotimi leti kot prvi turisti prvič prišli na to, od boga pozabljeno področje, so se vanj zaljubili in zametki turizma so bili tukaj. Kmetje so stare hiše nadgradili v nekaj hotelom podobnega in ugotovili so, da čudni tujci radodarno nosijo denar, jim plačujejo za bivanje in hrano in da pozimi smučajo; kakorkoli so temu takrat že pravili.
Drugega v Obertauernu ni. Samo – turizem in lahko rečemo da prav vsi prebivalci živijo do tega. Največ je sicer sezonskih delavcev, ki so tam od novembra do maja, stalni prebivalci pa so v manjšini. V veliki večini gre za družine lastnikov hotelov, ki jih je tam nekaj desetin! Na ta način se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, po veliki vojni pričela velika turistična zgodba. In to ne samo v Obertauernu, pač pa v celotni Avstriji nasploh, ki je ekonomsko ena najbolj razvitih turističnih držav. Letno to deželo obišče okrog 40 milijonov turistov, kar Avstrijo uvršča na 12. mesto po turistični popularnosti na svetu. Če pa pogledamo, da je Avstrijcev samo 8,8 milijona in nimajo morja, je ta številka ogromna!
In potem so prišli The Beatles
Ne glede na to, da so bili prvi svetovni turisti povsod pred dobrimi stoti leti Angleži, so bili člani legendarne skupine tisti, ki so bili tudi najbolj zaslužni za postavitev Obertauerna na smučarski turistični zemljevid.
Richard Lester, znani angleški režiser je tudi drugi film „liverpoolske četverice“ snemal z veliko mero humorja in veselja. Paul McCartney se snemanja spominja skozi „Oblak marihuane“. Čeprav so večino filmskega dogajanja snemali v londonskih studiih, je bilo treba vseeno precej scen narediti na snegu. Producenti so iskali lokacije po raznih zimskih središčih tistega časa in so ugotovili, da je povsod preveč Angležev, zato bi ob pristnosti Beatlov to povzročilo precej nemira. Ker Obertauren leta 1965 še ni bilo znano središče, so se odločili za celotedensko snemanje v tej vasici. Sam film je seveda komedija, ki sicer ima neko bizarno vsebino, v bistvu pa je sestavljen iz vrste humornih skečev. Beatli so bili sicer mojstri svojih inštrumentov, o smučanju pa (kot večina Angležev) niso imeli pojma. Zato so jim organizatorji našli štiri dvojnike, ki so jim ustrezali glede oblike postav in velikosti, z dodatkom takratnih smučarskih oblačil pa nihče sploh ni opazil razlike. Spali so v takrat najboljšem hotelu Edelweiss, ostali del ekipe pa v hotelu Marieta. Po snemalnih dnevih zabave ni manjkalo in ko je imel pomočnik režiserja rojstni dan, so John, Paul, George in Ringo priredili več kot pol ure dolg koncert, kar ostaja tudi njihov edini nastop, ki so ga kdajkoli imeli v Avstriji. Album je bil izrdna uspešnica, saj vsebuje nekatere od njihovih najbolj znanih pesmi: Help, Ticket to Ride, You’ve Got to Hide Your Love Away in Yesterday…
Beatli s svojimi dvojniki med snemanjem filma Help.
Kovinski Beatli na smučišču.
Tudi naš urednik igra na klavir Beatlov.
To je bil ključni trenutek, da je Obertauern prišel na veliki zemljevid najbolj popularnih avstrijskih zimskih središč, saj so ga od leta 1965 do 1970 obiskovali skoraj izključno njihovi oboževalci.
Ker pa so Avstrijci zelo podjetni ljudje, so od producentov filma odkupili množico rekvizitov, ki so jih uporabljali v filmu. Nekateri še danes stojijo na smučišču – na primer njihov kovinski model klavirja, kjer lahko pozira vsakdo ali kovinski okvir slavne četverice. In logično – tisti, ki jim je kaj do njihove glasbe (in teh je še dandanašnji veliko) pozirajo s tem!
Obertauern sedaj
Da je Obertauren zdaj med najbolj popularnimi smučarskimi središči pri naših severnih sosedih priča dejstvo, da je v vasi kar 167 lokacij, kjer gosti lahko spijo; nastanitve variirajo od apartmajev do vrhunskih hotelov.
Res je, da tukaj kilometri smučarskih prog niso tako impresivni kot tisti v Franciji ali kje drugje, ki se hvalijo s 600 in več kilometri smučišč. Konec koncev človek pri najboljši volji in formi tega vsega v tednu dni, kolikor trajajo zimske počitnice tudi približno ne more presmučati. Obertauren ima dobrih 100 km urejenih smučarskih prog, ki se dvigajo od 1630 do 2313 metrov nadmorske višine. To smučišče ima zelo zanimivo in enkratno obliko, saj je videti kot neke vrste vulkan na planoti, ki je iz vseh strani obkrožen z zmerno položnimi gorami, kjer so skoraj povsod žičnice. Težavnost prog je primerna za vse. Je pa res, da sta črni (težki) samo dve, ostale so primerne za lahkotno in ne preveč naporno smuko.
Ne smemo pozabiti tudi na tiste, ki ne smučajo po strminah, pač pa uživajo v smučarskem teku. Za njih je vedno pripravljenih 26 km prog, ki so tudi vedno urejene in zasnežene. Ne pozabite – Obertauern je eno redkih smučišč, kjer je snega tekom vse sezone na pretek in nima zastonj turističnega gesla – Mi smo sneg!
Slovencev, ki delajo na Obertauernu je veliko. Od smučarskih učiteljev do kuharjev, natakarjev in tistih, ki delajo na žičnicah.
Za žejne, lačne in užitkarje
Ker se sodobno smučanje vedno bolj približuje hedonističnih potrebam obiskovalcev, je povsem jasno, da je tudi kulinarična ponudba tukaj (in tudi drugje) vedno na višjem nivoju. Na avstrijskih smučiščih so zelo popularne njihove kočice (Hütte), kjer strežejo v glavnem preproste jedi, ki pa so prilagojene sodobnemu in zahtevnemu gostu. Na pobočjih Obertaurena jih je kar 26!
Najbolj znamenita se imenuje Kringsalm, vodi pa jo bivša svetovna smučarska prvakinja iz leta 2007, Doresia Krings. Družinsko podjetje ima kar tri tovrstne restavracije, ki so delovale dolgo pred tem, ko je Doresia postal prvakinja. To pa jim je dodalo novo moč in promocijsko orodje s pomočjo svetovne prvakinje je bilo neumorno. Strežejo alpske nadstandarde: razne zrezke, biftke in nadgradnje tradicionalnih jedi, kot je recimo kozji sir z medom in solato, kozji sir s praženo čebulo ter zrezke s pečeno čebulo. Pravzaprav imajo kozjega sira veliko, saj se poleti te živalce poleg ovac množično pasejo po pobočjih, ki jih pozimi prekriva sneg.
Kulinarična razglednica
Flamkuchen je velika poslastica.
Eden od krožnikov kočice Kringsalm.
Vitelo tonato iz restavracija Panorama
V restavracijah vam bodo stregli najboljša avstrijska vina.
Druga najbolj znana Hutte je Gamsmilchbar, kot se imenuje njihova največja kulinarično posebnost.
Gre za pijačo na mlečni osnovi, notri pa je vroč rum s cimetom. Za nizke temperature v hribih je to ravno pravšnja stvar, ki je tudi zelo nasitna. Okrog te pijače delajo veliki cirkus, kajti recept naj bi bil velika skrivnost. No, midva z Alešem sva ga takoj razkrila. Druga njihova posebnost, ki je zelo okusna in spominja na našo „postržjačo“ iz Prlekije, se imenuje „Flamkuchen“ – tenko testo, pečeno v pečici s kislo smetano in slanino. Hrustljavo, ravno prav aromatično in zelo slastno.
Prav vsaka kočica ima svoje posebnosti, glavni skupni imenovalec pa je strežba močnih in beljakovinsko polnih jedi, kakršne mladi smučar potrebuje. Če pa zraven popije še vrček piva ali kozarec izbranega vina (ja, teh ponujajo mnogo), pa je obrok (po)poln. Zato ni nidno, da so kočice po 12 uri več kot polne, saj mnogo smučarjev čaka na „apres – ski party“, ki utegne trajati pozno v noč. No, potem nihče več ne smuča v dolino, vendar gondole vozijo.
V vasi sami pa je nekaj nadstandardnih hotelov z odličnimi restavracijami. Prednjači hotel Panorama, ki ima dve Gault – Millau kuharski kapi in izvrstnega kuharja. Ponudba je precej široka in niti ne tako lokalno obarvana. Nas je najbolj navdušil odličen biftek ter izbrana vinska karta, ki vsebuje okrog sto različnih etiket. Za restavracijo na 1.600 metrih nadmorske višine je to odlično!
Bogata po – sezona
Tudi pozimi Obertauern slovi kot mesto za zabavo. Določeni lokali obratujejo pozno v noč, vendar kakšnega pretiranega hrupa ni. Povsem drugače pa je v marcu in aprilu, ko je topleje in na „smučanje“ hodi povsem drugačna struktura gostov. Pravega smučanja je v tem obdobju bor emalo – morda samo zgodaj zjutraj, saj sonce do poldneva že precej stali sneg, ki je potem le za tiste, ki ga obvladajo. Ostali se zabavajo s smuki v snežne bazene, skoki v njih in zabavo na vse načine. To je tudi čas, ko ženske postanejo lovke. Množice žensk s srednjih in zrelih letih; v glavnem iz Nemčije, Nizozemske in Velike Britanije sam pridejo na počitnice. Ne glede na njihov družinski in zakonski status, si tukaj veliko privoščijo. Moški – predvsem Avstrijci iz okoliških mest in vasi jim množično sledijo v ta drstitveni ples in sezono aktivno zelo podaljšajo. Zato so sedeži na žičnicah v zgodnjih urah v glavnem prazni…
Charlotte Hermanns je sicer Nizozemka, ampak velja za eno najboljših voditeljic po smučiščih.
Doresia Krings, svetovna smučarska prvakinja iz leta 2007, je zdaj trdno v gostinskem poslu.
Zanimivo je, da tukaj ni enega podjetja, ki bi upravljalo z žičnicami. To dela vsakdo, na pašniku katerega teče smučarska proga in žičnica. Zato ni čudno, da so vse proge skrbno urejene, lepo steptane in žičnice udobne. Tu imajo že vrsto let poseben sistem označevanja prog in žičnic, saj vsako s svojo karto, s katero se dotakne naprave pri vstopu na žičnico centralnemu računalniku da podatke, kolikokrat se je kdo po tisti progi peljal. Na koncu dneva (tedna, meseca ali sezone) pa se dohodek iz prodaje smučarskih vozovnic temu primerno razdeli in vsakdo pač zasluži toliko, kolikor voženj so v tistem času na njegovi progi opravili smučarji. Z Alešem sva bila zelo pozitivno navdušena nad tem sistemom, zraven pa sva se pridušala, da kaj takšnega pri nas ne bi bilo mogoče.
Dodatki
Seveda se vse ne začne in konča s smučanjem samim. Zelo popularno je neke vrste sankanje, ki je križanec med sedečim smučanjem in sankanjem. Glavni za ta šport je Hermann Koch. Bivši alpski smučar, sedaj pa gorski kolesar in maratonec je prava korenina! V svojem podjetju pozimi sicer nudi učenje in vodene izlete po smučiščih z našima voditeljicama Urško Curk in Ireno Ciglič, ki pri Kochu uživata in dolgčas jima nikoli ni. Drugače pa Koch tudi piše knjige in kolesari – ravnokar je izšla njegova knjiga o 2.000 km dolgi vožnji po kavkaških divjinah – Od Črnega morja do Kaspijskega jezera. V hotelu Tauerherz sva srečala še dva slovenska smučarska učitelja, ki sta prišla na degustacijo destilatov, saj slovijo daleč naokrog.
Za ljubitelje pravega sankanja pa priporočajo skok do malce nižje ležeče vasice Gnadenalm, kjer se boste ob 20 – minutni adrenalinski vožnji s sanmi sanjsko zabavali. Steza je dolga skoraj dva kilometra, sani so zavarovane in varne, prav tako tudi proga. V primeru, da ga polomite, se boste znašli v mehki ograji, ki je kombinacija tiste, ki jih vidite na svetovnih smučarskih pokalih, slame in snega.
Besedilo: Tomaž Sršen
Fotografije: Aleš Fevžer
