Vstopiti v njegov svet je bil izziv.
Začutila sem tisto veličino, ki sem jo do takrat občudovala le preko televizijskih ekranov in novic. Nervoza z moje strani je bila ogromna. Ko sem ga čakala v enem izmed mariborskih lokalov, jo je lahko z lahkoto zaznal vsak. Verjamem, da jo je tudi on in imel s tem ves čas prednost.
Matjaž Kek je zame eden največjih nogometnih strokovnjakov.
Zdi se, da se vse, česar se dotakne, sčasoma pozlati. Med njegovimi največjimi dosežki je uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo v Južno Afriko. Potem pa je šel še korak dlje in na Hrvaškem s HNK Rijeka spisal eno najbolj bleščečih nogometnih zgodb vseh časov, končal vladavino Hajduka in Dinama in Rijeko postavil čisto na vrh hrvaškega prvenstva.
Zato je zame eden od najuspešnejših trenerjev in selektorjev, kar jih premore Slovenija. Skozi pogovor z njim sem želela videti nogomet na drugačen način. Na njegov način. Tudi zato je bil ta intervju zame čisti privilegij, pogovor z njim pa popoln užitek.
Matjaž Kek
Novica, da bom delala intervju z enim najbolj markantnih ljudi iz slovenskega nogometa, je treščila vame kot meteor.
Matjaž Kek v mojem nogometnem svetu spada med tiste najbolj mogočne nogometne osebnosti.
Vsega skupaj seveda nisem mogla vzeti čisto zlahka. Želja ga spoznati je bila res velika in je gorela vse od takrat, ko je nizal uspeh za uspehom. Želela sem v živo videti njegov pristop do nogometa, skušala doumeti njegovo razumevanje igre.
Vse, kar je storil do sedaj, me je navduševalo. Tudi puščalo odprtih ust, če hočete. Zato sem vedela, čutila, da vse to ne more biti le intervju. Vedela sem tudi, da mu z razumevanjem nogometa ne sežem do nikamor.
Da bo težko zastavljati vprašanja taki osebnosti, kot je on in da bo predvsem zelo težko iz njega izvabiti tista čustva, ki sem jih želela videti. Matjaž Kek ob igrišču, med tekmami ne kaže pretiranih čustev.
Burni odzivi so redki. Reagira na zelo malo stvari. Tudi zato mi je pogovor z njim predstavljal izziv.
Za tisto mizo, kjer sva bila dogovorjena, sem prinesla svojo zgodbo. Zgodbo o oboževanju, upanju in uresničeni želji. Matjaž Kek je prišel v lokal sproščen. Bil je na oddihu v svojem Mariboru, med premorom, ko se nogomet na Hrvaškem ni igral. Intervju ni bil na seznamu njegovih želja tistega dne, pa si je vseeno vzel čas.
Tudi zato so se med pogovorom v meni mešali iskrena hvaležnost z odgovornostjo in poslanstvom predstaviti in približati nekoga tako velikega. Pri tem seveda nisem želela izgubiti avtentičnosti tistega, kar želim sporočiti.
Matjaž Kek je profesionalec. Jaz sem bolj čutila poslanstvo navdušenega navijača, kot zavzetega spraševalca. Verjamem, da sta najina svetova drugačna. Najin pogled na nogomet je drugačen. Zavedam se, da v nogometu, če ga živiš in delaš pogosto, ni prostora za romantiko in pretirana čustva.
Navijače prav ta romantika in čustva ženejo s tekme na tekmo, njega pa od tekme do tekme žene nekaj povsem drugega.
Mogoče včasih ljubitelji nogometa povsem nezavedno precenjujemo tiste, ki jim sledimo, saj gledamo na njih iz drugačne, čustvene perspektive. Nogomet je služba Matjaža Keka. Nanj gleda strogo profesionalno. Zavzeto. Ker če ne bi bil tako dober, za seboj ne bi imel takih uspehov. Med pogovorom je bil včasih preveč skromen.
Včasih je moje, priznam velikokrat zelo pretirano navdušenje zadušil s svojim realnim pogledom na nogomet.
A vmes sem tudi začutila. Takrat so se mi po hrbtu spustili mravljinci, ali pa sem brez diha srkala njegova pripovedovanja, ko mi je predstavil stvari na način, da sem skoraj videla, kako vidi on. Takrat je bil nogomet lep. Strokoven, a še vedno lep. In ves čas sem se morala potihoma opozarjati, da nasproti mene zares sedi on.
Matjaž Kek, katerega kariero spremljam zelo natančno že od nekdaj. Že od Maribora. In potem od slovenske nogometne reprezentance, s katero se je leta 2010 uvrstil na svetovno prvenstvo v Južno Afriko. In vse do HNK Rijeka, kjer še danes piše eno najuspešnejših in najbolj navdušujočih nogometnih zgodb.
Maribor
Težko je pisati o Matjažu Keku in ne uporabljati presežnikov. Je bivši nogometaš. Rojen je v Mariboru, kjer je tudi nogometno dorastel.
Igralska pot ga je iz njegovega Maribora za nekaj let odnesla v Avstrijo, a se je vrnil v Maribor. Po koncu igralske kariere se je odločil ostati v nogometu in prve trenerske korake naredil pri vijoličnih. Ko je prevzel člansko ekipo, je takoj osvojil naslov državnih prvakov. In čez dve sezoni še enkrat. Potem ga je zamikala reprezentanca in zgodilo se je svetovno prvenstvo 2010 v Južni Afriki.
Južna Afrika
S prihodom Matjaža Keka v reprezentanco leta 2007 se je začelo novo obdobje izjemnih uspehov. Generacija nogometašev se je zamenjala in slovenska nogometna javnost je sledila uspehom.
Nogomet je zbudil nekoliko pozabljeno upanje, zanetil strast in povzdignil nacionalno zavest. Slovenija je s Kekom in fanti spet postala nogometni narod. Po evropskem in svetovnem prvenstvu, kamor je slovensko reprezentanco popeljal Katanec, se je zdelo, da se tistih zlatih časov ne da več ponoviti.
Kek je prišel ravno v času, ko je ljudstvo postalo lačno uspehov v nogometu. Uvrstitev na svetovno prvenstvo v Južno Afriko je prišla v času, ko je Slovenija to spet zelo potrebovala. Za tem uspehom se skriva neskončno lepa zgodba o uspehu reprezentance, o uspehu male države, ki si je na nogometnem prizorišču drugič v zgodovini izborila mesto med 32 najboljših reprezentanc na svetu.
Čudež?
»Seveda je bila Južna Afrika velika zgodba. Ampak to gledam kot na del mojega poklica. Zato nikakor ni šlo za čudež. Če se zgodbe ponavljajo, potem je to težko čudež. Dobro pa je, da se take zgodbe ponavljajo. In dobro je, da se je v Sloveniji to zgodilo že trikrat. In to pomeni, da se lahko spet zgodi. Slovenija ima potencial in prepričan sem, da se bo zgodilo tudi četrtič. Ko se bo vse sestavilo, se bo reprezentanca spet uvrstila na veliko tekmovanje. Zato tudi takrat to ne bo čudež.«
Matjaž Kek je z reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki šel še droben korak dlje.
Slovenija na tekmovanju ni le sodelovala. Skupinski del tekmovanja je končala na tretjem mestu, s štirimi osvojenimi točkami. Prvič je na velikem tekmovanju tudi zmagala. Premagala je Alžirijo, zmagoviti gol je dosegel Robert Koren. Igra Slovenije je bila tako dobra, da je bil v tistem trenutku mogoč in uresničljiv tudi preboj naprej. Pa se na koncu ni izšlo. Mogoče preprosto še ni bil čas. Takrat so bili slovenski nogometaši junaki.
Matjaž Kek je bil junak.
»Južna Afrika je bila potrditev neke generacije, ki je sama sebi in tudi širši množici pokazala kvaliteto. Vse skupaj je bil dokaz, da nogomet ni obstal na eni generaciji in je ponudil novo generacijo in novo zgodbo. V tistem obdobju se je vse sestavilo. Tisto obdobje je bilo dobro, čeprav je v Južni Afriki šlo vzdušje že dol. Afrika je v nekem trenutku že čutila posledice razpravljanja, ki se v nogometu zgodijo. Zunaj igrišč je bilo kar malo napeto. Zgodilo se je tisto, kar se stalno ponavlja, da moramo Slovenci vedno z nečim nekaj dobrega pokvariti. Vedno se iščejo napake, ki se jih potencira. Seveda pa Slovenija ni tako velika in močna velesila, da bi bili v vsakem obdobju konstantni. Ljudje se morajo zavedati, da ne morejo zahtevati, da vsaki dve leti igramo na velikem tekmovanju. Tudi preostali nogometni svet vlaga v razvoj, išče različne poti do boljšega nogometa. Je pa seveda dobro, ko se pojaviš na tako visokem nivoju. To je potrditev dobrega dela. To je tudi identifikacija z nacijo, nacionalna emocija, ki poveže cel narod. To smo čutili. Vse tiste tekme v kvalifikacijah in tudi na samem prvenstvu so bile dobre. Na igrišču so se kljub vsemu čutile emocije. Tudi zdaj sem prepričan, da bo reprezentančni nogomet spet kmalu ponudil novo generacijo, ki bo sposobna igrati na najvišjem nivoju. Ko sem bil selektor reprezentance, ni bilo vedno vse samo dobro. A do danes so ostale samo lepe slike. Na srečo vse grdo potisnemo nazaj. Vesel sem, da ostanejo lepe slike. Lepe emocije.«
Savdska Arabija
Leta 2011 je Matjažu Keku potekla pogodba z reprezentanco. Po epizodi v Savdski Arabiji, kjer je zelo kratek čas prevzel klub Al Ittiha, je sledil premor. »V Arabijo sem odšel zaradi denarja. Prvič. Po treh tednih sem bil najbolj nesrečen človek na svetu. Ni bilo navdiha. Tistega nogometnega navdiha, ki me žene. Ni me vlekla emocija treningov, niti tekem. Ni bilo pravih čustev do nogometa. Enostavno sem se zavedal, da tja ne sodim.«
Hrvaška
Potem pa je prišel podpis pogodbe, ob katerem se je dvignilo kar nekaj obrvi. Nogometni svet je zajel sapo in globoko, na glas vzdihnil, ko je Kek stopil na čelo HNK Rijeka. Prav zavrelo je. Hrvaški klub je za glavnega trenerja izbral Slovenca. Kek je postal Slovenec na Hrvaškem. Kombinaciji so napovedovali zelo kratek rok trajanja. Pa so se ušteli vsi po vrsti.
»Na Hrvaškem je nogomet dosti bolj razdeljen kot v Sloveniji. Na eni strani ga zaznamujeta visoka kvaliteta in močna tradicija, na drugi strani pa ga poganjata rivalstvo med severom in jugom. Tu nekje vmes je Rijeka našla svoje mesto. To, da smo se v tem prostoru pojavili mi, je zame bolj pomembno od trofeje. Umestili smo se med Hajdukom na jugu in Dinamom na severu. Pojavili smo se s čisto svojo zgodbo in uspeli. Rijeka mi je bila od nekdaj simpatična. In zdaj sem tam že pet let.«
Na Rijeki Keka častijo skoraj kot božanstvo.
Sprejeli so Slovenca, ki mu brezpogojno zaupajo. To si je priboril in si zaslužil zato, ker obvlada. Zagotovo takega zaupanja in odnosa ne bi bil deležen, če ne bi bil dober. Kje pa! Na Hrvaškem že ne. Slovenec zagotovo ne. Zgodba o njegovem uspehu na Rijeki je zgodba o izjemni predanosti in profesionalizmu.
Patrizia in Matjaž med intervjujem.
Matjaž Kek je z Rijeko vsem dokazal, da se da tudi nemogoče.
Z uspehi je to dokazal. S trdim delom, izjemnim obvladovanjem svojega posla. HNK Rijeka je lani prvič, v več kot 70-letni zgodovini kluba, postala hrvaški državni prvak. Tega zagotovo ni pričakoval nihče.
»To seveda ni moj uspeh. To je uspeh celotnega kluba. V nogometu je tako, da generacije utirajo pot naslednjim generacijam. Uspeh Rijeke je rezultat 70 let dela v klubu. Zamislite si, koliko generacij je garalo za ta uspeh. Koliko igralcev je to. Koliko generacij navijačev, koliko funkcionarjev … 70 let čakanja na to. Pri meni se je vse to samo sestavilo. Pogoji so bili izpolnjeni. Če bi si ta uspeh želel vzeti zase, bi bilo to precej egoistično. To ni res. To je zgodba in pot celega kluba. 70 let so čakali na naslov v prvenstvu. Po dominaciji, najprej Hajduka, potem pa Dinama je bilo vsem težko verjeti, da bi Rijeki lahko uspelo. Nihče ni upal niti sanjati o tem. Pa nam je uspelo. Zato seveda ne bi bilo pošteno, da bi bil to samo moj uspeh. Takega uspeha ne moreš doseči sam. Nekdo sicer to mora voditi in stati tam na črti, nekdo mora izbrati igralce, povedati, kako se bo igralo … da pa sem to samo jaz, se pa ne strinjam. To pa ne!«
Polna Kantrida in zdaj Rujevica, strastni hrvaški navijači, hrvaški odnos do nogometa so tisto, kar je zaznamovalo Hrvaško pot Matjaža Keka.
V deželi, ki ne odpušča, ki krčevito brani svoje ozemlje, tradicijo, zgodovino, čast, kjer je nogomet najpomembnejši, se je na vrh priljubljenosti zavihtel slovenski trener. Po petih letih Matjaž Kek ni samo najbolj znan Slovenec na Hrvaškem, ampak je tudi najbolj popularen. Najbolj priljubljen.
Matjaž Kek je v času bivanja pri HNK Rijeka uredil klub, ga povzdignil do nivoja, ko se kosa za sam vrh hrvaške nogometne lestvice. Naredil je ekipo, vrnil navijače na tribune, navdihnil množice in postal ljubljenec občinstva. Slovenec na Hrvaškem. Mariborčan na Rijeki. Kjer ostaja.
Se je zavedal, h kakšni zgodbi se je priključil?
»Ne. V začetku ni bilo vse tako popolno. Ko sem prišel na Rijeko, smo najprej morali napolniti Kantrido. Sprva je bilo na tekmah tisoč, dva tisoč gledalcev. Rijeka je bila v spodnjem delu lestvice. Šele na prvem derbiju s Hajdukom sem zares dojel vso razsežnost te zgodbe. Takrat sem prvič videl tisti potencial ekipe in takrat sem prvič začutil, da je Rijeka, da je Kantrida nekaj posebnega. Potem je bilo takih tekem vedo več. Tisto so bile zgodbe, ki so se začele pisati in sestavljati. Seveda, ko pride 8.000 članov Armade na tribuno, je dobro. Ko je polna Kantrida »gorela«, je bilo res nekaj posebnega. Tisto so bile dobre tekme. Posebno vzdušje je bilo na stadionu, ki je bil vpet med tiste mogočne vzpetine. Posebna je zdaj tudi Rujevica, ki je svoja zgodba. Stadion je brez atletske steze in ko se napolni, je tudi zelo posebno. Rujevica je novi dom Rijeke, ki se še dograjuje. Je pa na zelo spektakularnem mestu. Iz Rujevice se vidi direktno po celem Kvarnerju. Ko naredim trening, ga najraje naredim tako, da se začne, ko je še dan in ko gre med treningom sonce za Učko … to je to … strašno lepo … Takrat najbolj uživam.«
Matjaž Kek danes živi v Opatiji.
Od njegove prve tekme na čelu HNK Rijeka je minilo že pet let. Kljub stalnim napovedim, da bo zapustil Hrvaško, se to ni zgodilo. »Na Rijeko sem prišel, ker so me preprosto izbrali. S temi ljudmi sem se prišel pogovarjat, ko sem prišel iz Arabije in nisem delal. Dobili smo se za pet minut, da se pogovorimo, te so se raztegnile na, sedaj že, pet let. Seveda so po vsem tem času tu prisotne že povsem drugačne emocije. Zdaj nas v klubu veže že pravo prijateljstvo. Ta zgodba za Rijeko je danes že nekaj, veliko več od nogometa.«
Nogomet v ljudeh zbuja zelo širok spekter čustev.
Ta so seveda veliko intenzivnejša, bližje nogometu si. Zagotovo je vse tisto, kar se dogaja v trenerju, ali selektorju ob najbolj odločilnih trenutkih najbolj izjemnih tekem neznanka. Ko je veliko tistega, kar se dogaja na igrišču, odvisno prav od njih. Ko številne navijače pred televizijskimi ekrani ali na stadionih meče v zrak od navdušenja, trenerji in selektorji reagirajo po svoje. Matjaž Kek je v odločilnih trenutkih navidezno miren. Ob igrišču kontrolira potek tekme do konca.
Pa je res povsem miren?
»V odločilnih trenutkih, ko pade odločujoč gol, ki nekaj pomeni, hočem emocije kontrolirati. Takrat poskušam čustva obvladati in obdržati koncentracijo do konca. Ekipo moram takrat takoj pripraviti na naslednjo minuto tekme, predvsem zato, da ne bi dobili gola. Tudi to se dogaja. Na koncu tekme, ko je dosežen rezultat, ko je jasno, da je dosežen nek uspeh, pa je po mojem prepričanju to moment, ki pripada igralcem. V tistem trenutku se mi zdi, da bi s skakanjem in pretiranim slavjem njim odvzel tisti trenutek. Igralci so glavni akterji in oni si zaslužijo priznanje in aplavz publike. Jaz se takrat najraje hitro umaknem. To je moj način in v to verjamem. Nihče v tistem trenutku ne ve kaj si jaz zares mislim. Takrat se mi zdi, da bi s tem, če bi pokazal čustva, izgubil del sebe, del svojih emocij, ki so samo moje. Popolnoma enako je pri porazih. Tudi zato, ker to kontroliram, nisem pristaš strašnih slavij in evforije, ko gre, kot tudi ne tragedij ter negativizma na drugi strani. Kar se ob zmagah in porazih dogaja v meni, se dogaja v meni in to ni za druge.«
Kateri del nogometa vam je najbolj ljub?
Iz topa: »Trening.«
Takrat! V tistem trenutku sem končno videla tisto, nekaj več. Pogled se mu je zasvetil. Takrat sem začutila, zares začutila, nogomet ni le njegova služba. Da mu pomeni veliko. Trening?
»Ker na treningih sem jaz – jaz. Tisto sem zares jaz. Tisto je zame čarobni moment nogometa. Zame. Tekma je le nagrada za treninge. Ampak samo, če nisi preveč emocionalno obremenjen z rezultatom. Takrat tekma postane pritisk. V zadnjem letu, ko so se na Hrvaškem začeli zavedati, da gre lahko Rijeka do konca, smo bili pod strahovitim pritiskom. Tekme so zaradi takega pritiska lahko tudi breme. Treningi pa so nekaj povsem drugega. Trening je trenutek, ko nastopi tista sproščenost. Takrat ti je kot trenerju dano, da odločaš, takrat ustvarjaš, gledaš, analiziraš. Na treningih izvem vse o igralcih. Če trening ni dober, če ne začutim, da nimam ekipe v rokah, da ne reagirajo, kot želim, je razočaranje hujše, kot da bi izgubil tekmo. Treningi me zapeljejo skozi teden in pri nekem pozitivnem vzdušju na treningu je tekma ob koncu tedna nagrada. Ko fantje dobro delajo, ko naredijo tisto, kar si zamisliš, potem tisto tekmo čakaš popolnoma neobremenjen. Trening torej. Ker tekma je le cilj, trening pa pomeni pot, kako priti do nekega nivoja igre. In ta pot je pomembnejša od tekme.
S Stojanom Ščurkom v mariborski restavraciji Rožarin.
Z leti sem prišel do tega, da me zanima samo še igra in razmišljam samo še o igri.
O samem nogometu. Vse tiste nepotrebne stvari, ki se dogajajo okrog igrišča, vse težave igralcev, priprava, to samo obremenjuje. Ko stopim čez črto na igrišču, ko se začne trening, takrat sem v svojem svetu. Tudi igralcem povem, da ko stopijo čez črto, so moji. Takrat začnete igrati po moje. Do črte se lahko pogovarjamo. Do tam jim dovolim imeti probleme. Ko prestopijo čez črto, pa so moji.
Seveda je za uspehe pomemben tudi dober tim, ki ga imaš ob sebi. Priprave na trening so zelo zanimive, če imaš tim, ki mu zaupaš. Takrat je moje delo najlepše. Pomembno pa je tudi to, da se vsi v vsakem trenutku zavedamo, da smo izbrani in da moramo biti hvaležni, da nam je to dano. To povem tudi igralcem. Zavedati se morajo, da so izbrani med tisočimi in tisočimi, ki bi želeli biti na njihovem mestu. Če tega ne znaš ceniti, lahko vse skupaj zelo hitro mine in hitro gre.«
Selektorji in trenerji so dirigenti, ki na čelu ekipe upravljajo in vodijo igralce. Oni so tisti, ki določajo način igre in taktiko. Matjaž Kek lahko dela z najboljšimi. Pa vseeno se sooča z izzivi. S strokovno platjo nogometa, ki mu je, kot pravi, najbližja. »Reprezentanco sem si, kot selektor, lahko izbral sam. V klubu je malo drugače, ker so vpleteni tudi drugi, ki imajo različne interese. Da je igralec dober, vidim na treningu. Tudi zato so zame treningi najpomembnejši. Edina informacija je zame trening. Zame obstaja samo trening. Na treningih tudi nastaja ekipa in zame je v nogometu največje mojstrstvo še vedno ekipa. Kako sestaviti ekipo iz igralcev, ki jih imaš na razpolago. To je tisto, kar me žene. Največji uspeh je, ko ekipo pripelješ do tega, da štirje ali pet igralcev na igrišču v neki situaciji razmišlja enako. Še večja kvaliteta je, ko razmišlja sedem, osem igralcev kot eno. To so potem te top ekipe na svetu, ki jih odlikuje ta usklajenost. V nogometu ni nič avtomatično, ker se žoga vedno nekoliko drugače obnaša in igralci niso figure. Zato moraš doseči, da imajo ob različnih situacijah igralci isto misel, da jih vodijo isti principi v igri. To je tisto, k čemur stremim kot trener. Jaz vedno razmišljam o tem. Jaz ne razmišljam, kaj mi bo kdo rekel, kaj si kdo misli o meni, ne bojim se novinarjev, mnenj, nikogar. Zavedam se, da za vsako tekmo vedno pride trening. Za tem treningom nov trening. Nogomet se je in se bo igral po vseh uspehih in tudi po vseh porazih. Zato uživam na treningih. Ker tam gre samo za nogomet. Tam dobim navdih.«
Čeprav so njegove besede poudarjale, da je nogomet zanj le služba, se je videlo, da vendarle za njimi tli nekaj več.
Videlo se je po tisti iskri v očeh, ki je sem in tja zažarela in čutilo se je v glasu, ki je sem in tja postal mehkejši. V Mariboru se mi je v tisti uri, ki nama je bila namenjena, uresničila ena najbolj gorečih želja. Vse tisto, kar sem si mislila o njem, se mi je potrdilo. Matjaž Kek je genialen.
S svojim znanjem in čutenjem nogometa je prestavil marsikateri mejnik. Uvrstitev na svetovno prvenstvo v nogometu in prvo mesto v hrvaškem državnem prvenstvu sta zagotovo dosežka, ki bosta vedno zapisana v njegovi biografiji. Zapisana na zlatih straneh slovenske športne zgodovine. Zapisana v srcih navijačev.
Besedilo: Patrizia De Franceschi
