Ta tokaj je nekje med globoko zlatorumeno barvo in barvo jantarja.
Ekstremno fin v nosu, vonjamo note zelišč, zrelega rumenega sadja, malček dima in zorenja v lesu. V ustih srednjega telesa, zmernih kislin, ravno prav trpko. Presenetila me je milina vina, mehkoba, zapeljuje z eleganco in fineso. Če bi po barvi in notah v nosu, v ustih pričakoval bolj nabit, potenten macerat, pa me je prvi požirek resnično presenetil. Pozitivno, seveda, saj deluje tekočina navkljub ne prav izrazitim kislinam, prijetno sočno, pitno, poželjivo. Niti sledu o kakšnem zagatnem maceriranem vinu, tudi v ustih so vse zaznave lepe, jasne, čiste. Prepričan sem, da gre za pravo pot, za pravo smer. Prepričan sem, da je neživljenskim, brutalno dolgim maceracijam dokončno odklenkalo.
Ljudje ob pitju vina ne želijo biti več zamorjeni, ampak želijo v vinu predvsem življenje. Sicer pri Mlečnikovih tako ali tako niso nikoli pretiravali z maceracijami, je pa kljub vsemu s tem letnikom to postalo še bolj jasno in otipljivo. Gre za šolski primer, vsaj za moj okus, kaj si želim od macerata v letu 2026. Želim si čutiti, da gre za macerirano vino, da gre za stil pridelave naših nonotov. Na drugi strani pa želim, da je vino kljub stiku jagodne kožice z moštom poskočno, razigrano in predvsem živo. In ta tokaj dobesedno prekipeva od energije in življenja kljub desetim letom, ki jih že ima za sabo. Gre za tehnično perfekcijo, ki je bila pridelana z obilo občutka in dobršno mero prakse ter izkušenj. Večer bo lep…
