Še enkrat več sem s to flaško dobil potrditev, da je najbolj pravi trenutek, da se neka steklenica odpre, točno tisti trenutek, ko se pač odpre.
Sam ne znam napisati drugače. Ko me neka flaška pokliče k sebi, ji enostavno prisluhnem in jo odprem. Pika. Trdim, da steklenice ne hranimo za posebne priložnosti, ampak nam naj steklenica vina pričara posebno priložnost. In danes se je povsem navaden dan spremenil v prav posebnega ob odprtju tega dragulja iz spodnje Vipavske doline. Nekako sem začutil vibracije, da je danes tisti pravi dan, da mi je Valter iz Bukovice pomežiknil, in sem jo odprl.
Valter Mlečnik je moj prvi vinski mentor. Pred kakšnimi desetimi leti sem ga obiskal na njegovem domu, da smo skupaj naredili članek za kultno slovensko revijo po imenu Dolce Vita. Tako kot pri večini drugih vinarjev sem misli, da bom pri njem kakšni dve uri. Nekaj rečemo, nekaj degustiramo in adijo. Pa ni bilo tako. Pri Valterju sem naredil cel šiht in na njegovi domačiji preživel več kot osem ur. Z Valterjem sva se ujela v petih minutah. Jaz sem bil željan novih znanj in spoznanj, Mlečnik pa mi je vse svoje znanje nesebično razdajal, za kar mu bom večno hvaležen. Tudi sin Klemen ni mogel verjeti, da je popoln neznanec pri njih preživel celo dopoldne in dobršen del popoldneva. Takšnih seans in mentorstev je bilo po tistem prvem srečanju še kar nekaj. In vsakič sem iz Bukovice odšel z obilo novega znanja in spoznanj, pa ne zgolj iz vinskega sveta.
Šele sedaj vidim in doživljam razsežnosti Valterjevega vizionarstva. Zdaj se zelo dobro spomnim najinih pogovorov izpred nekaj let o vinski sceni, njenih poteh in stranpoteh. Dragi Valter, ko si me zadnjič poklical po telefonu, si mi omenil, da je skrajni čas za tvoje novo pismo, ki smo ga deležni zgolj poklicani. V dobro vseh na tej sceni upam, da ga čim prej napišeš.
Ta chardonnay je globoke zlatorumene barve na meji z jantarjem. Vonji so me »presenetili« na polno, ampak res na polno. Tako mladostnih vonjav polnih življenja in radosti res nisem pričakoval. Navduši čudovito prepleteno zrelo rumeno sadje, zelišča, življenje v pomladanskem travniku, balzamične note ter malce karamele in bele čokolade. Tudi v ustih sledi popoln šok za četrt stoletja staro, pardon, mlado vino. Kar ne morem verjeti, da po petindvajsetih letih najprej udarijo fascinantne kisline, sočnost, igrivost, pitnost, poželjivost napoja. Ko pridem za silo k sebi začnem občudovati harmonijo, zaokroženost, filigransko natančno pridelavo. Še vedno malce trpko, še vedno ob straneh dlesni čutimo taninski oprijem, vse skupaj pa je povezano v popolno, neskončno zgodbo. Ja, to vino vsekakor lahko opišem kot neskončno. Nekje med srednjim in polnim telesom, mehko, čutno, z neverjetno karizmo, širino in globino. Pred slabim tednom dni sem bil zadnjič pred njenim rušenjem v hiši iz leta 1798. Ob srkanju tega daru narave imam občutek, kot bi v tisti hiši iz zaprašene skrinje vzel to vino. Enostavno zato, ker je brezčasno, ker ga ne morem popredalčkati v noben stil, ker takšno kot je, je enostavno najboljše. Ker ni trendovsko, ker ni oranžno, ker ni hipijevsko, ker ni… Ker je to vse skupaj en navaden bull shit, ki je trenutno prisoten na vinski sceni. To vino preseže vse delitve, zgodbice in nabijanja. To vino se ne meni za nikogar in pohodi vse novodobne povzpetnike.
