Za devetimi gorami, za devetimi vodami, v osrednji Vipavski dolini, na več kot 300 metrih nad morjem, leži vasica Brje.
In v tej idilični vasici lahko uzremo moža po imenu Bogdan Makovec, ki večino časa pred svojo domačijo prav uživaško poseda in uživa življenje. Bogdan je eden redkih modelov na slovenski vinski sceni, ki ga v vseh teh letih še nisem uspel prav posebej naštudirati. Tip je res posebnež, v dobrem pomenu besede, seveda. In prav tako, če ne še celo bolj, so posebna njegova vina. Za njegovo blagovno znamko vin Mansus velja, da pričakuj nepričakovano. Res se človeku ne more sanjati, s čim ga bo Makovec razmontiral in dal misliti s katerim izmed svojih vin.
Tokrat me je postavil pred izziv s svojo macerirano rebulo letnika 2018. Ko sem vino točil v kozarec in zagledal barvo, sem si sam pri sebi mislil… pa ne, Bogdan, ne mi tega delati, naj gre vse skupaj v tri krasne. Zelo globoka jantarna barva z odtenki bakra mi ni obetala nič dobrega, priznam, da sem bil hudo skeptičen. Že res, da je sama barva v kozarcu videti zares impozantno, ampak po drugi strani pa s takšno barvo povezujem oksidacijo, hlapne kisline, brutalne tanine, živalske zaznave… Ampak je, kar je, vino je v kozarcu in kamor je šel bik, naj gre še štrik. Ko sem vino prvič povonjal, sem videl svetlobo na koncu tunela, vonji so bili namreč izredno čisti, precizni in fini. Navdušile so me balzamične, pražene, dimne note, zelišča, pa olupek pomaranče, kavni bonboni, bela čokolada. Tudi v ustih je vino delovalo uglajeno. Srednjega telesa, prijetne trpkosti, zelo uglajenih taninov, s primerno ukročenimi hlapnimi kislinami, katere bi nekako pogrešal ob stilu pridelave. Vem, da se bo bralo kontradiktorno, vendar bi si v vinu želel več dogajanja, več moči in potentnosti. Ta rebula je za orange stil neverjetno plaha, dobesedno bojazljiva. V napoju sem pogrešal malce več globine in širine, ter s tem možnosti za odkrivanje razsežnosti vina. Po drugi strani pa ne morem mimo pohval na račun mehkobe, uglajenosti, olikanosti.
