Bil je tih, deževen julijski dan v Vipavski dolini. Ko sva z Bogdanom Makovcem sedela pred njegovo domačijo, niti slučajno nisva čutila te turobnosti.
Nasprotno, brezskrbno sva kramljala o tej in oni stvari, dogodivščini, slovenski vinski sceni… Ko se je v kozarcih znašla še dvajset let stara klarnica suhega jagodnega izbora, pa je sonce močno sijalo v drugačni dimenziji od trenutnega vremena. Bila sva deležna sončnih žarkov celotnega leta 2004 in še nekaj iz leta 2005, ki so se skoncentrirali v grozdnih jagodah, iz katerih je nato nastalo nekaj izjemnega. Nekaj, kar je veliko vprašanje, če se bo še kdaj ponovilo.
Gre za zelo, zelo posebno, vrhunsko vino iz več razlogov.
Najbolj fascinantno pri tej klarnici je dejstvo, da je letnika 2004, potrgali so jo pa konec januarja 2005. Vemo, da na tem koncu Slovenije naravni pogoji niso v prid temu, da bi se grozdje pustilo tako dolgo na trtah. Sladka vina na zahodu Slovenije pridelajo predvsem iz sušenega grozdja, ki ga poberejo s trt, nato pa dodatno sušijo. Bogdan Makovec pa se je odločil za skrajnost. Iz 4000 trsov 70 let starega vinograda je potrgal posušene botritične rozine ter iz njih stisnil 120 litrov božanskega soka. Po zgolj štirih dneh na tropu, je šele po enem mesecu pričela fermentacija, ki pa je trajala več kot leto dni. Niti predstavljam si ne, kako so kvasovke preklinjale Makovca, saj so se le s težka prebijale skozi ves sladkor in ga spreminjale v alkohol. Pa šalo na stran. Ko so kvasovke po dobrem letu končno omagale, je šlo vino na zorenje za tri leta v majhen sodček iz slovenskega hrasta. Ker je klarnica slovenska avtohtona sorta, je Makovec želel, da tudi zori v slovenskem lesu. Posebej za to esenco je sod izdelal Anton Kuzma iz Prekmurja. Les ni bil žgan, tako da je dar narave zgolj zaokrožil, ni mu pa pridal svojih not, kar bi bil res velik greh. Vino ima malo manj kot 12% alkohola, 300 gramov nepovretega sladkorja in 268 oekslov. Makovec mi je zagotovil, da je ta suhi jagodni izbor iz leta v leto bolj kompakten, trdoživ, povezan. Namesto, da bi začel počasi pešati, z leti zgolj pridobiva na globini, osebnosti, veličini. V tem vinu so uživali tudi na japonskem cesarskem dvoru, kar je vinarstvu Mansus še posebej v ponos. Tudi zato danes nima cene, je neprecenljivo, saj ga ni mogoče ovrednotiti s takšno ali drugačno številko ali enoto, ker je ostalo samo še nekaj stekleničk v arhivi vinarja.
Bogdan mi je hudomušno povedal, da je v tem vinu pustil svojo dušo.
Preden se povsem posvetim brezčasni esenci, pa moram obvezno nekaj napisati še o sorti, iz katere je bila pridelana. Klarnica je namreč avtohtona sorta Vipavske doline. Ravno Bogdan Makovec je najbolj zaslužen, da lahko ta trenutek o njej sploh pišem. Na južnih pobočjih nad Ajdovščino je bila zelo priljubljena, saj rodi obilo in je veljala za ekonomsko sorto. Mešali so jo z ostalimi sortami in je v tem delu Vipavske doline mnogo družinam predstavljala možnost preživetja. Ime je dobila po gospe Klari, katera je živela v vasi Budihni pri Dornberku v začetku 16.stoletja. Ker naj bi bila gospa Klara zelo sramežljiva, ker ji ni bilo do pretiranega druženja z ljudmi, je posadilo to trto kot nekakšno živo mejo in s tem zavarovala sebe in svojo hišo pred zvedavimi pogledi. V višje ležečih predelih Vipavske doline, kamor spada tudi vas Brje, kjer domuje vinogradništvo Mansus, so sorto imenovali klarnica. V nižje ležečih predelih Vipavske doline, predvsem v vaseh okoli Dornberka, pa so jo imenovali mejina, ker jo je gospa Klara posadila kot živo mejo. Tako kot praktično sleherna vinska sorta, je tudi klarnica skozi zgodovino doživljala vzpone in padce. Z vzponom in razcvetom mednarodnih sort , je konec 60-ih let prejšnjega stoletja začela toniti v pozabo in izginjati iz nabora slovenskih vinskih sort. Na srečo so jo Makovčevi v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja dobesedno obudili od mrtvih. Iz svojih starih, zapuščenih in zaraščenih vinogradov, so poiskali cepiče in jo po težkih mukah vrnili nazaj v asortiman slovenskih vinskih sort. Grozdne jagode imajo zelo debelo kožico. Mlajši letniki imajo cvetne in sadne zaznave. Vinom z daljšimi maceracijami pa se pridružijo opojne medene note.
Posebnost vina, pridelanega iz klarnice, je prav poseben vonj po travniški roži z imenom nikota.
Tako, zdaj smo pa končno pri suhem jagodnem izboru 2004, ob katerem mi je Bogdan svetoval, da ga doma ponudim zraven zorjenega sira pokapljanega z akacijevim medom. Ob barvi, ki je zelo globoke jantarne sem se ustrašil, da bom deležen oksidacijskih not. Pa vendar celotna struktura vina še kako strumno in pokončno stoji in kljubuje zobu časa. V nos dobimo note lešnikov in orehov, medu in voska, karamelnih in kavnih dražejev… V ustih polno, bogato, dobesedno gosto. Izjemno ekstraktno in seveda sladko. Če imamo na eni strani obilo sladkorja, imamo na drugi strani impozantne kisline, ki ves ta sladkor po vsakem požirku iz ust dobesedno operejo. Tako je ta klarnica kljub neverjetni nasičenosti brezhibno pitna, uživaška. Čeprav je v kozarec tekla kot olje, premore tolikšno mero svežine, da brezhibno kroti visoke količine sladkorja. Vsak požirek je nova zgodba, že kar roman. Ob takšni ekspresiji so zaposleni vsi naši čuti, saj je zaznav obilo, z vsako minuto pa se pojavijo nove in nove note. Vse faze zadenejo človeka direktno v žilo. Še najbolj pa me je znova in znova impresioniral v pookusu dotik suhe pomaranče v kombinaciji s kavnim bonbonom. Erotika najvišje stopnje in intenzitete. Res se ne morem načuditi, da je ob številkah, ki sem jih podal na začetku, vino tako harmonično in uglajeno.
Neverjetna stvaritev narave in človeka, Bogdana Makovca, vinarstvo Mansus.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič