Naslov: Beram 41, Beram
Splet: www.facebook.com/pages/Konoba-Vela-Vrata/114022638750743?_rdc=1&_rdr
Telefon: +385 52 622 801
Odprto: vsak dan od 12 – 22; ob ponedeljkih zaprto
Istra je za nas, Slovence, prva poletna destinacija na Hrvaškem.
Menda imamo tam okrog 30.000 nepremičnin in jo imamo za svojo. Ampak prava Istra je v notranjosti, ne na obali. Tega pa žal ne ve mnogo naših rojakov, ker vsi bezljajo na obalo.
Notranjost Istre je mirna, meditativna in človeka kar začara. Pa še to – Istra je edinstvena, saj so tam doma odlična oljčna olja in tartufi, pa ne tisti, ki jih lahko kupujete skozi leto, ampak beli, ki so res gastronomska posebnost! In njihova glavna sezona je v teh mesecih!
Za uživanje v belih tartufih je potrebno obiskati preproste konobe, ki so daleč od prometnih poti. Beram je mala vasica iz okolice Pazina, Vela vrata pa imajo kar dolgo tradicijo.
Kot pravi Istrani prisegajo na avtohtono sorto goveda, imenovanega boškinac, katerega meso je sicer bolj primerno za dolgotrajno kuhanje (golaži, omake za njoke), medtem ko za nežne jedi, kot je carpaccio, niso najbolj primerne. Sledil je hladni krožnik z domačo salamo in sirom, ki sta bila odlična – polni, a ne preveč z začimbami nabiti okusi in sveže pečen beli kruh sta navdušila in nas elegantno popeljala do bobičev (tradicionalna istrska mineštra, ki temelji na beli koruzi). Vsebina krožnikov je hitro izginila.
Potem pa se je začelo tartufarjenje – klasične istrske testenine – pljukanci in fuži v smetanovi omaki, na katero je simpatična Altea brez milosti naribala čeden kupček belih tartufov. Jed je bila zelo slastna, kritika pa tokrat pade trdoto pljukancev, kajti fuži so bili mehkejši in bolj prefinjeni.
Altea je na žaru v notranjem kaminu (še ena značilnost tipičnih konob) rutinirano spekla lepe biftke in jih (spet) prelila z belo smetanovo omako in posula s tartufi. Zaradi te nepotrebne ponovitve okus mesa sploh ni prišel do izraza, saj so tartufi s smetano prevladovali.
Sladic nismo več zmogli, saj so tartufi v velikih količinah nežno brbotali v želodčkih.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen