Naslov: Sovinjsko polje 11, Buzet
Splet: toklarija@gmail.com
Telefon: +385 91 926 6769
Odprto: od 13 – 22; ob torkih zaprto
Čeprav je v Istri še vedno sezona najboljših – belih tartufov, nas je izrek gostitelja ob začetku kar malo prizadel: “Tartufov ni več; so bili preslabi in predragi.“ Konec koncev – to je res.
Lahko pa rečem, da je ta konoba ena najboljših in nenavadnih v celi Istri.
Leži v istem prostoru kot 500 let stara torkla, kjer so stoletja nazaj stiskali oljke in iz njih pridobivali oljčna olja, do tja pa vozi ne najbolj prijazna ozka cestica strmo v hrib. Mimo hiše v obliki razvaline se človek mimogrede odpelje in potem parkira pred nečem, kar je včasih bila torkla, zdaj pa je bolj podobno ruševini kot čemurkoli drugem.
Ampak že notranjost daje vedeti, da v nedrjih tega projekta delajo nekaj zelo drugačnega. Takoj na desni strani sta dve kamniti kolesi, ki sta včasih teptali oljke, v naslednjem prostoru pa so štiri mize za največ deset gostov. Prijetni krožniki so na dnu brendirani z znakom teh mlinskih koles in ob odlični malvaziji Sirotić (vinar s kuharjem ni v sorodu) smo se lotili presenetljivega krožnika hladnih predjedi. Olje iz vloženega čemaža, domača skuta in kozji sir z pečenim krompirjem in zaseko so nam odprli vrata v pravo istrsko kulinariko. „To, kar delamo mi in nekaj naših kolegov je istrska kuhinja“, je povzel Nevijo. „Tisti, ki pod oznako konoba prodajajo morske jedi, hočejo zgolj ugajati turistom. Mi sledimo tradiciji in svojim prednikom.“ In prav je tako.
Na krožniku se je bahala tudi tam narejena in sušena sočna slanina z ocvrtimi jurčki. Enkratno!
Sledila je še boljša mineštra, ki jo je Nevijo kuhal 12 ur na počasnem ognju. Nežen okus razpadlega fižola s dodatki množice jesenske zelenjave ni potrebovala prav nič začimb, kar je vmešana zelenjava z polžki (testeninami) ne bi imela.
„Danes divjačine ni zalogi“ je povedal chef, „zato sem naredil nekaj posebnega“. Tam narejeni široki rezanci so bili začinjeni z domačo zaseko, na tem pa je kraljevalo ocvrto jajce. Dva dodatka – pečene črne trobente in kislo zelje pa sta ta krožnik izstrelila v nebo. Izjemno okusno, preprosto in dodelano – tako da je ob okusni sočnosti slika v potokih tekla v usta in še bolj navdušila. Tudi vino (teran – Sirotić) je posekal vse terane, kar jih poznamo in klet je že na zemljevidu naslednje ekspedicije.
Sladica je bila korektna (čokoladni sufle v kakijevi omaki) in zmerno polni smo jih zapustili.
Priporočam rezervacijo en dan vnaprej.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen