Gospod Janez Istenič je pred kratkim praznoval svoj 85-i rojstni dan. Ob tem visokem osebnem prazniku smo si na njegovem posestvu v Stari vasi na Bizeljskem ogledali predpremiero filma z naslovom Od vratnice do vitice.
Dokumentarec prikaže življensko pot Isteniča od nogometnega vratarja, do prvega zasebnega peničarja v Sloveniji, oziroma bivši Jugoslaviji. Hkrati pa gre za poklon krajini in ljudem na Bizeljskem.
PIONIRSKO DELO PO IMENU ISTENIČ
Seveda si mora film Od vratnice do vitice vsak ljubitelj vina ogledati sam. Na tem mestu bom zgolj na hitro še enkrat opisal prehojeno pot gospoda Isteniča. Pot, ki sem jo nekaj let nazaj že opisal, vendar si vsekakor zasluži, da to storim še enkrat, hkrati pa zaželim gospodu Janezu vse najboljše in še na mnoga zdrava in čila leta.
Idejo za pridelavo penin je Janezu Isteniču dalo šestmesečno bivanje v Franciji. Leta 1963 je gospod Istenič diplomiral na agronomski fakulteti v Ljubljani. Na pobudo profesorja Veseliča in doktor Šikovčeve je po diplomi odšel na izpopolnjevanje v Francijo, katero je prepotoval od severa do juga, dva meseca pa je bival tudi v Šampanji. Ko je videl iz kakšne surovine, osnovnega vina pridelujejo Francozi šampanjce, je ugotovil, da gre za podobno vino, kot ga prideluje njegov tast na Bizeljskem. Ta ugotovitev je botrovala temu, da danes skoraj ni Slovenca, ki ne bi znal povezati imena Istenič s peninami.
Ob vrnitvi v Slovenijo je skupaj s tastom odšel v njegov vinograd na Bizeljskem. Nabrala sta 100 kilogramov grozdja iz katerega je Istenič pridelal prvih 100 steklenic penečega vina po klasični metodi. Ravno tistega dne, ko sta s tastom trgala grozdje v vinogradu za teh prvih 100 steklenic penečega vina, se mu je rodila hči. Tako se je odločil, da bo dal penečemu vinu, če bo seveda uspelo, ime po svoji hčeri. Peneče vino je seveda uspelo in dobilo ime Barbara. Pisalo se je leto 1968. Praktično takoj za tem so prav tako na Bizeljskem kupili zapuščeno kmetijo in zraven 300 trsov vinograda. Iz tega vinograda je gospod Janez nadaljeval s pridobivanjem penečega vina. Ob tem so začeli tudi s sajenem novih vinogradov na parcelah velikosti 3 hektarje.
Zanimivo je, da je povsem brez težav to svojo obrt, pridelavo penin, legaliziral. Verjetno se gre temu dejstvu zahvaliti, ker v njem enostavno niso videli neke resne konkurence na trgu ob zgolj sto steklenicah, ki jih je v začetku pridelal. Tudi kasneje, ko je pridelavo steklenic povečeval, ni nikoli imel problemov z oblastjo, nikoli mu ni nihče nagajal ali delal preglavic. Tako je bil Janez Istenič dvajset let, poleg Radgonskih Goric edini, ki je v Sloveniji prideloval penino po klasični metodi.
Po samih začetkih pa je bila še kar precej časa pridelava penin hobi zadeva, lahko bi se izrazil vikend pridelava. Istenič je namreč imel redno zaposlitev v takratnem Slovinu, ob vikendih pa je z družino redno prihajal na Bizeljsko in tam negoval svojo strast. Nikoli ni želel biti salonski vinar, ki bi zgolj iz pisarne usmerjal delo. Do potankosti je poznal vse procese pridelave ter sodeloval pri vseh opravilih tako pri pridelavi grozdja v samem vinogradu, kot nato kletarjenju.
Istenič je bil v svoji mladosti nogometni vratar, in to zelo uspešen. Tako je npr. leta 1958 igral za mladinsko reprezentanco Jugoslavije proti Angliji. Branil je tudi za Ljubljano in kasneje za Olimpijo, ki je trkala na vrata 1. jugoslovanske lige. Sam pa vseeno pravi, da je v letih, odkar nogometa ne igra več, naredil kar nekaj mnogo bolj pomembnih stvari, kot pa je tekanje po zelenici za žogo. Poleg tega, da je bil športnik, je ves čas tudi redno študiral. Po dokončanem študiju je opravljal redno službo v takratnem Slovinu in ob delu praktično profesionalno treniral tudi nogomet.
Poleg vseh funkcij, ki jih je opravljal v raznih ocenjevalnih komisijah, tako v bivši Jugoslaviji kot tujini, pa je bil leta 1989 izvoljen za docenta za predmet kletarstvo in tehnologija vina na Ljubljanski fakulteti, preden je to funkcijo prevzel gospod Wondra. Zadnji dan si je premislil in ni oddal vloge za to mesto. Vloge ni oddal zato, ker ga je nemško podjetje zvabilo v Nemčijo z mamljivo denarno ponudbo, katero enostavno ni mogel odkloniti. V Nemčijo Istenič ni šel zato, ker bi toliko »ljubil« to nemško podjetje, ampak predvsem zato, da bi prišel do sredstev, s katerimi je naredil to, kar danes ima. Če bi torej takrat ostal v Sloveniji, bi ga danes verjetno poznali kot uglednega profesorja. Na srečo, pišem predvsem v svojem imenu, pa ga poznamo kot izjemnega pridelovalca penin, saj je s sredstvi, ki jih je zaslužil v Nemčiji, uspel dograditi klet, kupiti mehanizacijo in pripeljati celotno zadevo tako daleč, kot danes klet Istenič je.
Tako se je od začetnih nekaj arov zemlje in prvih 100 steklenic penečega vina, zgodba Istenič razmahnila na današnjih 10 hektarjev lastnih vinogradov in pridelanih 150.000 steklenic penine na leto. V več kot petdesetih letih je tako iz kleti Istenič prišlo 4 milijona steklenic penečega vina, ki so bile vse pridelane po klasični metodi s sekundarnim vrenjem v sami steklenici. Vsaka penina, sleherna steklenica, ki je zapustila klet, je delo Janeza Isteniča, seveda ob pomoči njegove družine in ekipe.
Danes pridelavo penin prevzema že tretja generacija, vnuka dvojčka Mark in Nik. Kar pa niti slučajno ne pomeni, da se Janez in njegov sin Miha umikata iz posla. Le dobro in pravočasno so stekle priprave in podlaga za uspešno nadaljevanje zgodbe iskrivih mehurčkov po imenu Istenič.
