Ste že kdaj jedli kopuna in veste, kaj to sploh je? Gre za skopljenega petelina, zraste večji in bolj tolst, v zgodovini pa je bil na mizah pri tistih, ki so imeli toliko denarja, da so si ga lahko privoščili. Se pravi – bil je gosposka jed! Njegovo meso je bolj mehko, saj je maščoba enakomerno porazdeljena in je prava poslastica. Srečko Kunst, preroško nastrojeni gostinec iz mejne vasice s Hrvaško, Bistrice ob Sotli, je kopune začel gojiti že pred petnajstimi leti in jed je postala velika uspešnica. Zdaj ima dve gojišči in ker priprava (izključno peka v pečici) traja dolgo, jih lahko dobite edinole v primeru vnaprejšnjega naročila.

Nežno pečen telečji hrbet s pirejem in solato.

Pečeni kopun z zimsko prilogo (mlinci, gratiniran krompir in kostanji).
Gostilna, ki se imenuje po bližnji cerkvi (vse prave stare gostilne so v bližini cerkva – ženske so molile, moški pa pili) svetega Petra, deluje pa več kot petdeset let, saj jo je ustanovil oče današnjega lastnika, ki pa je tik pred odhodom v pokoj. V osnovi je Šempeter zelo klasična domača gostilna brez velikih pretenzij, ki ponuja v glavnem zelo okusne osnovne jedi v obliki goveje juhe, pečenk, golaža in nekaterih tipičnih sladic. Kopun je zunaj kategorična nadgradnja in Srečo pravi, da nekatere jedi, ki smo jih užili (na fotografijah), pridejo na vrsto v popoldanskem času, ko se množice klasičnih obiskovalcev razredčijo.

Nepremagljivi Srečko Kunst, oče kopunov in oštarije.
Za začetek smo dobili »desko«, na kateri je bilo nekaj lepih lokalnih posebnosti – domači pršut in špehovka na solati, polnjen češnjevec z zelenjavno skuto, kopunova pašteta in domači sir ter slastna sušena vratovina. Ob še toplem kruhu nas je pristnost okusov lepo zapeljala naprej. Obe juhi – tako čemaževa in goveja sta bili šolski primer klasične slovenske kuhinje – polni, bogati z aromami in hudičevo okusni! Sledil je zelo posrečen krožnik, ki je bil nekje med klasiko in moderno. Meso svinjske pečenke so natrgali in ga deloma zakrili s peno iz modre frankinje, prvega rdečega vina Posavja, dodali pa so klasični prilogi – ‘tenstan’ (pražen) krompir in kremo iz buč. Kombinacija okusov je bila preprosta, a odlična. Naslednji krožnik je bil zmerna porcija kosa telečjega hrbta, ki je bil zelo lepo (mehko) pečen, na krožniku pa se je družil s pirejem in solato. Zelo preprosto, a hudo okusno!
In na koncu – prihod kralja, ki je bil zelo pompozen, kar mu tudi pritiče! Cel pečen kopun, mojstrsko razparceliran je počival na sicer zimskih prilogah (gratiniran krompir, mlinci, kuhan kostanj in popečena zelenjava). Pogled na pladenj je bil imeniten in hitro smo se ga lotili. Že po bedrih smo videli, da je bila žival navzlic peki v pečici športno vzgojena, saj je bilo meso dosti bolj strukturno kot tisto od piščanca. Beli deli mesa, ki so po navadi pri drugi »aviaciji« zelo suhi in dolgočasni, je bilo okusno in polno, ob kozarčkih prikladnega »Gospodarjevega vina«, pa sploh slastno.

Natrgana svinjina s peno modre frankinje, praženim krompirjem.

Dilca.
Za sladice, ki so verjetno super, pa nam je zmanjkalo časa, kajti drveli smo naprej.
Velik del cene na osebo je kopun – cel stane 100 evrov in manj ga ni mogoče dobiti. Ampak če so za mizo štirje ljudje, se to lepo porazdeli. Vinska ponudba je okoliška klasika in mislim, da lepo zadovoljuje potrebe, saj nekih šampanjcev in velikih vin preprosta vaška gostilna ne potrebuje.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen