Naslov: Viška cesta 48, Ljubljana
Splet: www.prizabarju.si
Telefon: 01 42 32 462
Odprto: vsak dan od 12. do 22. ure; zaprto ob sobotah, nedeljah in praznikih
Ena od najstarejših ljubljanskih klasičnih gostiln deluje neprekinjeno že več kot 150 let in prav nič ni videti, da bi se utrudili in spremenili smer. In zakaj bi, če so gosti zadovoljni in imajo v glavnem vedno polno? Ne glede na vse gastronomske trende v svetu in pri nas Žabar brezkompromisno pelje svoj voz in zadovoljni so vsi. V Ljubljani je premalo gostiln s takšno ponudbo, ljudje pa klasiko radi jedo. Če je dobro in všečno pripravljena, pa sploh. In pri Žabarju to deluje. Še nekaj o žabah, ki so tam poslastica št. 1. Na jedilni list so jih prvič postavili sredi 19. stoletja, saj je bil takrat ta del Viča tudi del Barja, potem pa je bilo žab vedno manj. Zdaj žabe na krožnike prihajajo iz tujine.
Kuhar Aleš in lastnik (četrta generacija) Rok Robežnik.
Zelo okretni in prijazni natakar je najprej priporočil klasične vampe po tržaško v manjši izvedbi, pa smo jih pokusili, saj dobrih že dolgo nismo jedli. Bili so nadpovprečni, ravno prav začinjeni in zelo slastni. Glede na to, da smo si omislili kar nekaj jedi, smo si jih kar težko odtrgali od ust sredi porcije. Druga uvodna dobrota je bila več kot sezonska in prepričan sem, da gre za med! Regrat s toplim kuhanim krompirjem in pečeno slanino je upravičil sloves ene izmed najbolj popularnih spomladanskih jedi, saj smo ga zmazali do konca.
Pri Žabarju že dlje časa več kot koketirajo s ponudbo morskih rib. Ker tisti dan niso imeli svežih belih rib, so nam priporočili ocvrte sardele in ocvrte osliče. Kar se zadnjih tiče, sem pričakoval tiste praklasike, ki smo jih včasih jedli v šolah, pa ni bilo tako. Mala porcija sta dve ribici, povaljani v moki in potem na hitro pečeni v fritezi. Osnovni okus je sicer zadostil, vendar ribe same niso bile prve kakovosti, saj je meso ob rezanju kar padalo narazen. No, druga opcija pa je morda bilo malce predolgo cvrtje. Nekaj podobnega je bilo pri sardelah, ki so bile „na prvo žogo“ čisto simpatične, osebno pa me je zmotil rahlo neprijeten vonj.
regrat s kuhanim krompirjem in pečeno slanino.
Obvezni ocvrti žabji kraki.
Nežno ocvrti osliči.
Slastna jagnjetina.
Zato pa so zvezde dneva, po dunajsko ocvrti žabji kraki navdušili po dolgem in počez. Žabe same so bile lepo tolste (kot so žabe pač lahko), panada zmerna, cvrtje pa precizno. Meso žab je zelo nežno in deloma spominja na piščančja bedra, tisti, ki ste gastronomski avanturisti, pa boste tukaj našli podobnost z mesom kač. Vsekakor zelo slastno!
Pri glavnih jedeh smo odšli na mesne pašnike. Telečja krača v pečici je bila navzlic rahli prepečenosti pravi primerek svoje tradicije, manko sočnosti pa je upravičila in lepo dodala dobra in ne preveč slana omaka. Zato pa je bilo jagnje iz pečice odlično! Mehko meso s hrustljavo kožico in slastno omako, kamor smo pomakali odličen pražen krompir, je bilo več kot odlično!
Pri Žabarju imajo na nasprotni strani dvorišča fino slaščičarno, ki je odprta vse dni v tednu in tam med drugim strežejo tudi slastne kremne rezine. Odlikujejo se po manjši meri, če jih primerjamo z blejskimi in so tudi malce manj sladke. No, najboljše pa še vedno dela ameriški kuhar Peter Kelly iz svoje restavracije X2O iz „predmestja“ New Yorka, v Yonkersu, ki je po intenzivnem potepanju po slovenskih gostilnah pred leti doma recepturo malce predelal in s še manj sladkorja in še manjšo dimenzijo naredil vrhunsko jed. Ampak o tem kdaj drugič …
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
