Ali ste se morda spraševali, kako je mogoče govoriti o globalnem segrevanju, medtem ko še kar čakate na pravo poletje? Segrevanje pomeni, da bodo temperature naraščale, mar ne? In če temperature naraščajo, to pomeni, da bo več sušnih dni? Pa vendarle je bilo dežja na pretek. Kako je zdaj s tem?! In predvsem – kako to vpilva na pridelavo kave?
Ker mi je naravoslovje precej bliže kot družboslovje, ob pojmu globalno najprej pomislim na geoid, kar je načelno naš planet je. Torej sferično, kroglasto masivno telo, ki ima zapletene zakonitosti. Vse pride naokoli, nič nima ne konca ne začetka. Matematično določanje položajev je dogovorjeno in je uporabno, samo če se ga vsi poslužujemo. Elementom vremena ni pomembno, ali se gibljejo od zahoda proti vzhodu, s kakšno hitrostjo ali recimo koliko držav so pri tem ‘prečkali’. Dejstvo je, da se gibljejo z območja višjih na območja nižjih koncentracij. Če je bilo na nekem delu planeta nekaj dodano, je po vsej verjetnosti na drugem koncu nekaj ‘zmanjkalo’. Istočasno, ko se nekje rešujejo s čolni, drugje trpijo neskončno sušo.
Če ste vztrajali pri branju, se zdaj verjetno že sprašujete, kaj ima to opraviti s kavo. Pravzaprav ogromno. Kavovec je vendarle rastlina, ki uspeva v posebnem okolju. Pravzaprav ima vsaka rastlina svoje zahteve, ki ji onemogočajo, da bi uspevala kjerkoli na planetu. Navadno je ključni dejavnik temperatura. In ta je kriva za obširen uvod. Dejstvo je, da temperature naraščajo. Trenutno smo v interglacialu, obdobju med dvema ledenima dobama. Med zadnjo minulo in naslednjo, ki naj bi sledila. Ampak meni se verjetno ne bo dalo tako dolgo čakati.
Temperatura narašča, ker se je koncentracija t. i. toplogrednih plinov kritično dvignila in trenutno preprečuje ‘odbiti’ energiji, da bi se vrnila v vesolje. To pomeni, da se zadržuje v in pod atmosfero in vztrajno dviga letno povprečje izmerjenih temperatur. Kako usoden je lahko dvig letnega povprečja temperatur za zgolj eno stopinjo Celzija, vam bom orisal na primeru Kolumbije.
Kolumbija je zanimiva kavorodna dežela. Predstavlja severni del gorske verige – Andov. Čez njeno ozemlje tečejo številne gorske doline, ki delujejo kot nekakšni koridorji za hladen gorski zrak. Rezultat tega je, da na sorazmerno nizkih nadmorskih višinah, približno tisoč metrov, uspevajo delikatne različice arabik, ki jim sicer ustrezajo višine prek 1.500 metrov. Ker je teren zelo razgiban in raznolik, celotna pridelava kavnih plodov temelji na majhnih zasebnih, družinskih plantažah, ki so v Kolumbiji povprečno velike 1,6 hektarja. Ta razdrobljenost terena in raznolikost klime na sorazmerno majhnih razdaljah sta Kolumbijcem preprečevala, da bi uporabljali agrarne tehnike po zgledu Brazilije. Kolumbija se ne more ravno pohvaliti z obsežnimi ravnimi tereni, na katerih bi bilo mogoče intenzivno gojiti kavovce. Pred nekaj desetletji, ko so se pridružili tekmi čim večjih hektarskih izplenov, so sicer poskušali posnemati brazilski model, toda uspehi so hitro izostali. Takrat je postalo jasno, da je treba ohraniti osnovno agrarno enoto – družinsko plantažo. S pomočjo narodne zveze za kavo FNC (Federacion Nacional de Cafeteros de Colombia) jim je uspelo povezati pridelovalce in jih promovirati na ameriškem oziroma svetovnem trgu. Dosegli so, da je kolumbijska kava postala sinonim za kakovost.
Toda v zadnjem času, ko poraba kave strmo narašča, se Kolumbija sooča s težavami, ki se zdijo ta hip težko premostljive. Vedno teže dosegajo količinske in kakovostne norme zahtevnega kavnega trga, saj so letine iz leta v leto vedno manjše in slabše. Odstopanja od letnega temperaturnega povprečja povzročajo nestanovitna deževna obdobja. Zdaj je že težko določiti deževno in sušno odobje, po katerih se rastlina ravna. Arabika namreč cveti v nekaj tednih po zaključeni deževni sezoni. Cvetenje je zelo pomembno, kajti ko cvetovi odpadejo, se na njihovih mestih pričnejo razvijati plodovi. Cvetenje je po novem večkrat moteno ali prekinjeno zaradi ponavljajočih se deževnih obdobij. Rastlina je izgubila kompas, po katerem se je ravnala in znala v ključnem trenutku nadaljevati svoj razvojni ciklus. Poleg tega intenzivnejše padavine tudi neposredno poškodujejo popke cvetov, zaradi česar ti odpadejo, še preden bi opravili svoje poslanstvo.
Višja stopnja vlage predstavlja tudi nevarnost bolezni, predvsem t. i. kavne rje. Hemileia vastatrix je plesen, ki napade liste kavovca. Najuspešnejša obramba pred to boleznijo je zadostna nadmorska višina, na kateri so temperature nižje in zato tudi neugodne za razvoj bolezni. Zaradi višjih temperatur se zdaj kavna rja prav dobro počuti tudi v višjih legah, kjer klesti letine. Zgolj za oris, še nedavno so bile doline v regiji Huila varne pred boleznijo nad višino 1200 metrov nad morjem. Zdaj so klimatske razmere tako drugačne, da se plesen pojavlja že nad 1600 metri nadmorske višine. To pomeni razliko 400 višinskih metrov, in če to spremenimo v skupno površino terena v tem višinskem razponu oziroma nadalje še v število rastlin, je jasno, da bo govora o velikih izgubah. In to samo v okviru ene iste regije. Za skupno oceno škode je seveda treba upoštevati zgube vseh regij skupaj.
Torej, v tridesetih letih, med letoma 1980 in 2010, se je povprečna letna temperatura dvignila za eno stopinjo Celzija, s tem da je imela v zadnjih nekaj letih 25-odstotni naskok. To pomeni, da se dvig temperature pospešuje. V zgolj štirih letih, od leta 2006 do 2010, je proizvodnja kolumbijske kave padla za tri milijone vreč. Vreča vsebuje 60 kilogramov, torej so v štirih letih izgubili 180 milijonov kilogramov oziroma 180.000 ton.
NFC vidi možnost izhoda iz krize z nadomeščanjem trenutnih varietalov arabik (Typica, Caturra, Bourbon) z novimi, odpornejšimi križanci, kar pa seveda pri pridelovalcih sproža polemike in negotovost o prihodnosti. Kavovec namreč v prvih štirih letih ne obrodi, zahteva pa isto mero nege. Če ni pridelka, ni prodaje, če ni prodaje, ni denarja, če ni denarja, ni hrane in ostalih potrebščin. Vprašanja, ki skrbijo približno pol milijona družin, ki se v Kolumbiji preživljajo s pridelavo kave.
In vse to samo zaradi ene stopinje Celzija!
Piše: Tine Čokl
