Vsi ga imajo za enega največjih ženskarjev v zgodovini zahodne poloble. Pa je bil res največji? S 130 ‘zadetki’, kot jih je nastreljal, bi bil danes precej zadaj na lestvicah. In to je v glavnem vse, kar ljudje vemo o njem. O tem, da je bil odličen glasbenik, igralec, pisatelj, kronist svojega obdobja, osebni prijatelj vseh najbolj znanih kraljev in razvpitih ljudi svojega časa, o tem, da je bil odličen prevajalec in izumitelj loterijskega sistema, pa se skorajda ne govori. Navsezadnje je seks še vedno tako pomemben, da zgodovina, predvsem pa novejši mediji, govorijo samo (in predvsem) o tem. Če ne drugega, Hollywood neumorno ustvarja nove in nove filme ter nadaljevanke, ki z njegovim življenjem zares nimajo nobene zveze.

Benetke v času Casanove
Če bi danes živel v Sloveniji, bi skoraj gotovo prebiral Dolce Vito, saj je v reviji polno vsebin, za katere je strastno živel. Giovanni Giacomo Casanova, kot je bilo njegovo polno ime, je bil hedonist velikega formata. Zabave, kockanje, vino, hrana in ženske so bile stvari, ki jih ni jedel z žlico, on je to metal vase z zajemalko. Prav tragikomično je brati njegov življenjepis, saj je možakar tolikokrat bankrotiral in se spet pobral, da je bilo njegovo življenje podobno vlaku smrti. Danes na vrhuncu, jutri na dnu. In potem spet. In spet. Pravzaprav pa je bilo edino kockanje tisto, ki ga je zares spravljalo v težave, saj so bili njegovi sodobniki precej bolj občutljivi za izgube denarja kot to, da jim je zapeljeval ženske. Da ne govorimo o njegovem največjem podvigu, ki ni bil plejbojevsko ali umetniško naravnan. Njegov pobeg iz najbolj strogo varovanega beneškega zapora, t. i. svinčenih streh, je več kot dvesto let buril domišljijo vseh pustolovcev, saj iz tega zapora menda ni bilo mogoče pobegniti. Toda Casanovi je to uspelo!
V jeseni življenja, ko je živel na Češkem (takrat so to deželo imenovali Bohemia), je v gradu Doux (zdaj Duchov) delal kot knjižničar za grofa Waldensteina in je imel dovolj časa, da je počasi in pedantno pisal spomine, ki jih je naslovil preprosto Historie de ma vie (Zgodovina mojega življenja). Čeprav je bil Benečan, je govoril francosko dosti boljše od svojega materinega jezika in večino korespondence opravil v francoščini. Govoril je tudi nemško in angleško, saj je hodil tudi po teh dvorih, le z ruščino se nikakor ni mogel spoprijateljiti, čeprav se je osebno seznanil z razvpito cesarico Katarino Veliko.
Vendar glavna zanimivost te knjige ni samo odlična francoščina, s katero se je Benečan dobro sporazumeval. Ta knjiga velja za enega najbolj avtentičnih zapisov življenja na evropskih dvorih 18. stoletja. Casanova podrobno opisuje in nepristransko secira ključne osebe, njihovo hinavščino in zahrbtnost ter zablode politike, ki množice peha v bedo in posameznike zasipa z zlatom. In tisti, ki misli, da bo v knjigi mnogo prefinjeno opisane erotike, se moti. Avtor se sicer pri določenih ženskah pomudi za nekaj strani, vendar to pisanje niti ni erotika. To so krajše ali daljše, bolj ali manj usodne ljubezni, ki jih je doživljal. In če zna bralec pravilno brati med vrsticami, se mu odpre novi svet čustvenega človeka, ki pa svoje emocije razdaja ‘tukaj in zdaj’, kajti naslednji dan ima že nove skušnjave in čare. Razen nekaterih izjem, ki pa se vedno zgodijo vsakemu od nas.

Anton Raphael Mengs – Giacomo Casanova
Iz Benetk v svet
Rojen je bil 2. aprila 1725 kot prvi od šestih otrok igralke Zanette Farrusi in igralca in plesalca Gaetana Giuseppeja Casanove. V tem času so bile Benetke prestolnica Evrope, ki je imela precejšnjo stopnjo demokracije (njihove voditelje, dože, so volili; pa čeprav velikokrat s kupovanjem glasov), tako so bili tudi zelo tolerantni do množice posvetnih užitkov. Staro in mlado z vsega celine je hodilo v goste k njim, saj se zabave nikdar niso končale. Lahko celo rečemo, da so bile Benetke prvo mesto, ki se je šlo uspešno tovrstni ‘turizem’, pri katerem so prednjačili predvsem mladi Angleži. Neskončni plesi, koncerti, igre, igralnice, konkubine, cirkusi in seveda zabave v maskah, katerih kulminacija je bil veliki karneval, so bili za mladega zvedavega in inteligentnega fanta omamno zapeljevanje. On je v tem odraščal in pil vse te radosti. Ko je bil star osem let, mu je umrl oče, mama pa je nenehno nastopala po Evropi. Nanj je pazila babica in kmalu so ga poslali v Padovo, v izbrano šolo, saj se je fant izkazal za zelo bistrega. „Tako so se me znebili,“ je zapisal v svojih spominih.
Tam je predvsem s svojim glasbenim znanjem (odlično je igral violino) tako slovel, da ga je pod svoje okrilje vzel glavni profesor Gozzi in Casanova je med študijem bival pri njegovi družini, kjer se je prvič resno srečal z ženskami. Pravzaprav ga je prva zapeljala Gozzijeva sestra Bettina, ko je bil star enajst let. Čeprav se je kmalu poročila in fantu s tem zlomila srce, jo je imel vedno rad in se je vse življenje z veseljem vračal v Padovo k tej družini. Ko je bil star dvanajst let, so ga sprejeli na univerzo, kjer je pri sedemnajstih diplomiral! Predmeti, pri katerih je briljiral, so bili: matematika, filozofija in kemija. Še najbolj pa si je želel postati zdravnik in vse je bilo napeljano, da bo študiral to vedo. Vendar je fant takrat odkril hazardiranje, kar je njegovo življenje postavilo na glavo.

Heath Ledger kot Casanova…

… in Donald Sutherland kot groteskni Casanova v Fellinijevem filmu
Po študiju se je vrnil v Benetke, kjer je dobil službo kot notar pri enem najbolj spoštovanih meščanov, Avisu Maliperu, kateremu se je mladenič tako zelo prikupil, da ga je skoraj posvojil. Njegov mentor se je gibal v najvišjih družbenih krogih in je fanta spoznal z vsemi, ki so v Benetkah kaj pomenili. Casanova je vse očaral s svojo pametjo in duhovitostjo, še posebej pa se je priljubil raznim damam, h katerim je vedno pogosteje skakal v posteljo. Ko pa se pričel dobivati z mlado igralko Tereso, ki je bila tudi Malpierova ljubica, je njegov dobrotnik oba izgnal iz Benetk, parček pa je šel pozneje dokaj hitro narazen.
Ker je bila šola v Padovi, kjer je diplomiral, cerkvena (takrat drugačnih niti ni bilo), je služboval po raznih samostanih in pričenjal zapeljevati nune. Seveda to ni ostalo neopaženo in po kratki zaporni kazni se je vrnil v Benetke in se kot častnik prijavil v vojsko. Služboval je v regimentu na otoku Krfu, ki je takrat spadal pod Beneško republiko, vendar se je vojske hitro naveličal in pri enaindvajsetih letih postal profesionalni kockar, ko pa mu tudi to ni šlo, je leto dni igral violino v orkestrih. Ko je bil najbolj na dnu, se mu je nasmehnila sreča. S svojim znanjem medicine je osvojil srca družine Bragadin, saj je očeta in sanjsko bogatega veletrgovca rešil gotove smrti z zadušitvijo, da je Giacoma vzel pod svoje okrilje. Takrat so se pričela njegova velika potovanja, ki jim je rekel ‘Grand tour’.
Ženskarjenje in neverjetni pobeg
Verjetno bi bil Casanova danes po številu spolnih zvez vsaj desetkrat uspešnejši kot takrat. Mick Jagger in njegov kolega iz Stonesov, basist Bill Wyman sta jih imela vsak več kot 3.000! Hugh Hefner, lastnik Playboya, jih je imel menda še več. Po svoje je to logično, saj so zdaj drugi časi in seksualna revolucija pred štiridesetimi leti je odpravila mnoge ovire. Navsezadnje ima vsak dokaj povprečen slovenski ‘frajer’ po nekaj deset zadetkov in tudi številke čez sto niso redkost. Takrat pa jih je imel toliko morda kdo, ki je letal za konkubinami, vendar zaradi spolnih bolezni ni živel dolgo. Krogi, v katerih se je gibal Casanova, pa so bili drugačni. Na prvi pogled odprti in polni spogledovanja, toda do konca jih ni šlo veliko. Zato je številka 130 ljubic za tiste čase ogromna!
Malo je bilo takšnih, da bi bile tisto, čemur zdaj pravimo ‘one night stand – ‘zveza za eno noč’. Casanova je ljubil s telesom in srcem. Najbolj od vseh verjetno Francozinjo Henrietto, pri kateri so ga očarale njena lepota, pamet in omikanost. „Tisti, ki mislijo, da ženska ne more osrečevati moškega štiriindvajset ur na dan, ne poznajo Henriette,“ piše v svojih spominih. „Veselje, ki je prevevalo mojega duha podnevi, je bilo večje kot trenutki v njenem objemu ponoči.“ Očitno pa ga je tako dobro spoznala, da se je sama odločila oditi. Ponoči, ko je spal, se je odkradla iz hiše ter mu v suknjiču pustila petsto zlatih liver, kar je bilo pravo malo bogastvo. Giacomo je bil strt in posvetil se je literaturi. Iz grščine je kot prvi Italijan prevedel Iliado ter požel ovacije. Ko se je nekako sestavil, se je vrnil k stari strasti – kockanju in ženskarjenju. Pri zvezah z ženskami je postal bolj previden in nikoli več ni pustil, da bi ga katera tako obnorela, kot ga je Henriette. Z njimi je bil sicer še vedno s srcem, vendar nikoli več tako močno. Takrat je prvič odšel v Pariz in se zaljubil v Francijo ter življenjski slog Ludvika XV. ter njegove ljubice Madamme Pompadour. „Pariz je prestolnica sveta,“ je klical ob vrnitvi domov. Francozi so ga sprejeli kot junaka, doma pa so ga zaradi kockarskih dolgov aretirali in zaprli v zloglasno ječo na vrhu doževe palače. Kljub vsemu je spektakularno ušel in se vrnil v Francijo, kjer je razvil sistem loterije, kakršnega uporabljamo še danes.
Vzponi in padci
To mu je prinašalo nepričakovana bogastva, ki pa so hitro kopnela, saj si je brez ovir privoščil vse, kar je kupil z denarjem. Če ni mogel kupiti, je osvojil s svojim šarmom in razumom. Bil je absolutni zmagovalec evropskih dvorov. V Parizu, kjer je prebil večino časa, se je pričel ukvarjati z alkimijo, se priključil prostozidarjem in prijateljeval z Rousseaujem. Francija je bila takrat na vrtincu državljanske vojne, ki je sicer Pariz ni izkusil, in na predlog grofa Saint Germaina se je podal za zahod države kot vohun. Ne, ker bi potreboval denar (takrat ga je imel dovolj), ampak ker se mu je zdelo to vznemirljivo. Takrat pa je pričel razmišljati bolj kritično. “Vsi francoski ministri so enaki. Ne zanima jih prav nič drugega kot to, kako si bodo napolnili žepe in z obzorja odstavili tiste, ki bi jim utegnili prevzeti posel. Niti za trohico se ne borijo za tiste, katerim naj bi služili – ljudstvu,“ je zapisal in se s takšnimi in podobnimi izjavami rezal vejo, na kateri je sedel. Prijatelji so ga obvestili, da ga nameravajo aretirati, in odšel na Nizozemsko, ki je takrat v Evropi gospodarsko najbolj cvetela. Tam si je kupil tekstilno tovarno, ki je v začetku odlično delovala, vendar se lastnik zanjo ni brigal in kmalu je propadel. Spet je bil na begu in tokrat so ga kot kralja sprejeli na pruskem dvoru, kjer je očaral vse. Ko pa se je spečal s kraljevo sestro in nekaj dvornimi damami, ki jih je obdeloval kralj, pa je komaj odnesel kožo in odšel na Dunaj. Tam se je intenzivno družil in popival z Mozartom, ki je pozneje po njegovem liku napisal opero Don Giovanni. Loterijo je uspešno prodal tudi angleškemu kralju Georgu III., s katerim sta prav tako dolgo prijateljevala. Ker pa je preveč vneto preganjal Angležinje, je dobil spolno bolezen in se jadrno vrnil v Benetke, kjer so ga pomilostili zaradi starih grehov. Vendar jim je to moral vrniti z uslugo – vohuniti je moral v Franciji, saj so Benečani slutili, da bo Napoleon kmalu napadel njihov imperij. Napoleon je hitro porazil beneške čete in objavil, da je Casanova pomiloščen tudi v Franciji. Presrečen se je vrnil v Pariz in pričel prijateljevati z Voltairom, s katerim sta o filozofskih problemih polemizirala v raznih časopisih in Parižani so v teh dvobojih izredno uživali. Takrat je spoznal tudi bodočega ameriškega predsednika in izumitelja Benjamina Franklina, s katerim sta dolge mesece modrovala o zrakoplovih in balonih, ki so se v tistih časih prvič dvigovali v nebo.
Nemirni duh pa ni dolgo ostal v istem kraju. Večina njegovih sodobnikov in podpornikov je pomrla in tudi sam ni bil več v najboljši formi. Takrat pa se je pojavil grof Waldenstein, ki ga je z največjim veseljem zaposlil kot knjižničarja na svojem gradu na Češkem. Tam je Casanova dočakal poslednje ure, pišoč spomine, knjige o alkimiji in okultizmu, o filozofiji in glasbi in seveda o ljubeznih. Umrl je 4. 7. 1798, v starosti 73 let, kar je bilo za tisti čas izjemno. Zapustil je devetnajst odličnih knjig in še več razprav ter esejev z mnogih znanstvenih in mejnih področij, ki so takrat zanimali Evropejce. V enem od njih (iz leta 1862) pa so celo zametki sodobnega bančništva, ki pa jih ni takrat nihče videl kot preroške.
Ženske? Ja, bile so vedno zraven kot ljubice, muze in obsedenost. In po tem je tudi najbolj znan, čeprav so se mu dogajale ne planirano in sproti.
Besedilo: Janez Jež