Porca miseria, che vino! Vino fantastico!
Če bi sodil zgolj po »tehničnih podatkih« tega vina, kako je le to bilo pridelano, bi zamahnil z roko in si mislil svoje. Obožujem eleganco, fineso, fokus vina… obožujem burgundski stil, kjer so vina kot iz učbenika. Pri Hurlu je pa ravno nasprotno, pri Hurlu izgleda na papirju vse tako zelo narobe. Grozdje so obrali in nato sušili tri, štiri mesece, vino nato zoreli v novih barikih 6 let, premore 15.5 % alkohola… Skratka, nič ni kazalo na to, da bi mi bila tekočina všeč. Vse dokler nisem naredil prvi požirek… Potem je pa z vsakim nadaljnim požirkom navdušenja samo raslo in raslo in raslo. Hurlo je ekstremno globoke, povsem neprosojne barve rubina s svetlejšim robom. Vonjamo ekstremno precizne note zrele slive in češnje, likviricije, usnja, tobaka, kave… V ustih najprej sledi eksplozija sadja. Pa nato eksplozija neverjetnih kislin in sočnosti. Vino je polno, bogato, dobesedno gosto.
Vse zaznave so potencirane, pa vendar se v ustih te zaznave v hipu med sabo povežejo v neverjetno skladno, harmonično celoto. Nobenih trpkih taninov, hlapnih kislin, na alkohol sem se moral posebej skoncentrirati, da sem ga občutil, nič razgrajaškega, podivjanega, kljub ekstremno potentnemu napoju. Res je neverjetno, kako celota tega vina dobesedno igra kot vrhunski filharmonični orkester. Kako je lahko vino tako nežno, mehko, svileno ob takšnih alkoholih, ob takšni moči na drugi strani, mi še vedno ni povsem jasno. A je sploh potrebno omenjati, da je tudi pookus povsem nor in dobesedno neskončen… Povsem drugačen stil od Burgundije, povsem drugačen stil od Bordeauxa…
Pa kaj potem, vino je noro, noro dobro, vino je fenomenalno in mu brez zadržka prisodim 100 točk. Kako je zraven prijala izbrana cigara, odklop.
Kakšno doživetje! Kakšen Amarone!
