Preživeli glasbeni entuziasti iz sedemdesetih ste verjetno kar debelo pogledali. Ja, Deep Purple so izdali novi plošček, ki je popolno presenečenje in še enkrat JA – še so živi; in to kako!! Eden izmed največjih rock bendov sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih še vedno zelo uspešno deluje in tudi snema albume; če niso ravno na razprodanih turnejah. Res je tudi, da ne snemajo po dva albuma letno kot na začetku kariere, pač pa novi izdelek pride na trg vsaka tri ali štiri leta – kar je čisto dovolj. Konec koncev so možakarji že zreli, v svojih sedemdesetih letih in imajo vsak po cca. 50 milijonov dolarjev na svojih računih! Pa jim je še treba snemati in hoditi po turnejah? Verjetno ne, ampak če več kot petdeset let to dobro delajo, zakaj naj ne bi še malo? Ali pa – kot je enkrat rekel Mick Jagger, ko so ga vprašali, zakaj še hodijo na turneje – kaj pa ženske in pivo?
V tem bendu je bilo vedno veliko menjav, toda odkar je legendarni klaviaturist Jon Lord leta 2009 za posledicami raka svoje mesto za črno-belimi tipkami prepustil veteranu Donu Aireyju, je zasedba stalna. Virtuozni, temni in karakterno neugodni kitarist Ritchie Blackmore je resda bil gonilna sila, toda po nekaj odhodih in vrnitvah je skupino dokončno zapustil leta 1993, nadomestil pa je ga Američan Steve Morse, ki je v skupini še sedaj – že šestindvajset let, kar je več, kot je bil pri njih Blackmore kot legenda in ustanovni član!
Deep Purple 2020 (iz leve): Steve Morse – kitara, Don Airey – klaviature , Ian Gillan – vokal, Roger Glover – bas in Ian Paice – bobni
Whoosh je dober rock album, pri katerem se ne vidi ali čuti, da glasbo igrajo sedemdeset in več let stari dedci. Glasba je mladostna, dovolj rokerska in spevna obenem in ima še vedno veliko elementov klasičnega purple zvoka. Se pravi – eksplozivne kitare, podložene z orglami, saj je Airey odlično prevzel Lordov način muziciranja in tudi njegove tonske načine aranžmajev, da o tipičnem Hammond zvoku orgel ne govorimo.
Ian Gillan je tisti pravi zaščitni vokal, ki je zgradil podobo benda, ki je rocku dal Smoke on the Water, neminljivo rokersko himno iz sedemdesetih. Na tem albumu poje lahkotno in se ne muči z visokimi registri, ker do tja enostavno več ne pride. Je pač star 76 let! Ampak njegova tipična barva glasu je nezgrešljiva in tako človek za vse skladbe lahko reče, da so Deep Purple.
Ne glede na nove čase pa je na albumu nekaj skladb, ki klasični purple-zvok nadgradijo. Nothing at All je briljantna neoklasična skladba, kjer se Airey in Morse preigravata s kitarsko-orgelskimi pasažami. Še nikoli pri tej skupini niso klaviature imele tako velike vloge, kot jo imajo sedaj in očitno je, da je Airey prispeval veliko avtorskega materiala. To se lepo vidi v bachovsko rokerski Step By Step, ki nas potegne s sedežev. No Need to Shout je prava zvočna klasika tega benda, ki se začne z lordovskimi orgelskimi vragolijami in postane kopija njih samih – skladbe Stormbringer iz leta 1974, ki se razvije v nekaj drugega, bolj sodobnega. Ker so vsi otroci prvinskega rokenrola, ki je v šestdesetih pljusknil iz ZDA v Veliko Britanijo, so svojim mladostnim herojem posvetili skladbo What The What, ki je pravi poskočni woogie boogie. The Power of the Moon je čarobno psihedelična, medtem ko je Throw My Bones pravi čistokrvni roker.
Producent albuma je bil (kot že pri zadnjih treh) legendarni Bob Erzin, ki ima na vesti nekatere zgodovinske rock albume, kot so: Pink Floyd – The Wall, Alice Cooper, Peter Gabriel, AC/DC, Rod Stewart in celo 2Cellos (In2ition iz leta 2012). Stari maček in stari mački so odlično sodelovali. Vse je lepo premišljeno, odlično odigrano in zapeto. Jasno – za bobni še vedno sedi edini originalni član iz čisto prve zasedbe iz leta 1967, eden izmed najboljših bobnarjev na svetu, Ian Paice, bas pa z duhovitimi preskoki igra še ena legenda – Roger Glover, ki je tudi prvi govorec skupine. Ko so ga vprašali, ali je ta album zadnji, je odvrnil: »Zaenkrat je, ampak to sem rekel tudi po snemanju prejšnje plošče!«
Kaj naj rečem za zaključek – v mojem avtu Whoosh kar ne prepusti mesta kakšnemu drugemu ploščku. Bo tako tudi pri vas?
Tomaž Sršen
