Sivi pinot slovenskega zamejca, playboya iz Oslavja, Daria Prinčiča.
Oslavje, vas nad italijansko Gorico, le streljaj od meje s Slovenijo, kjer se je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja zgodila renesansa, ki bo za vedno zapisana v vinskih učbenikih. Vse ostalo je zgodovina.
Dario sicer takrat ni bil v prvih bojnih linijah, saj takrat še ni prideloval svojega vina. Prvo vino je pridelal leta 1993, prej je svoje grozdje prodajal lokalnim vinskim kletem. Prve izkušnje z maceracijo je Prinčič dobil leta 1995 s strani velikana Joška Gravnerja in žal že pokojnega Stanka Radikona. Na začetku je bil stik jagodne kožice z moštom zelo previden, nato pa vedno bolj izrazit, dolg, večkrat preoptimističen. Je pa bila to šola, do kje je lahko šel, da je bilo vino še vedno pitno in predvsem užitno. Dario je na srečo eden tistih, ki so se znali pravi čas ustaviti, saj želi pridelovati predvsem zdrava vina brez nezaželenih takšnih in drugačnih čudnih arom in okusov. Tako prav sivi pinot najmanj macerira, 8 – 10 dni. Uporablja seveda svoje lastne, naravne kvasovke, celo brez kvasnega nastavka, saj nima nikoli problemov s pričetkom fermentacije. Imel pa je probleme z lesenimi sodi. Tanini iz njegovega grozdja in tanini iz lesenih sodov so se med sabo dobesedno tepli. Odkar mu sode iz njegovega lesa hrasta, akacije in kostanja izdeluje mojster Kuzma iz Beltincev, teh težav ni več. Uporablja zgolj velike 1000 – 3000 litrske sode, ki so vsi po vrsti neožgani, saj želi biti Dario predvsem vinar, ne pa mizar. V vinu se mora čutiti grozdje, ne pa les.
Tako, zdaj pa končno skočimo v kozarec tega sivega pinota. Čeprav se vedno bolj odmikam od maceratov, pa bom na drugi strani vedno z največjim užitkom spil kakšen kozarec ali dva tako vrhunsko pridelanega vina. V teh deževnih, že kar jesenskih dneh, je še posebej prijal. Ko sem steklenico odprl, je bila tekočina točno takšna, kakršno sem si predstavljal, da bi glede na način pridelave in osebnost vinarja morala biti. Še etiketa na steklenici odraža vsebino v njej, zato gre za celovito zaključeno zgodbo. Rustika, ena sama rustika. Tako barva, kot vonj in nato okus, je ena sama rustikalnost, brezčasnost. Prav predstavljam si lahko, da so takšno vino pili že naši predniki, da ga v današnjem času srkamo mi in da ga bodo uživali naši zanamci. Težko opisljiva barva, nekje med bledo rubinasto in opečnato, z vonji kavnih bonbonov, kandirane pomaranče, balzamičnih, zemeljskih not…
V ustih srednjega telesa, zelo suho, s presenetljivo visokimi, zrelimi kislinami, zato je vino pitno kot hudič. Tekstura je fina, nežna, svilena, tanini prečudoviti, ravno prav opozorijo nase in na stil pridelave. Čudovito pridelano, še malce povišane hlapne nikakor ne motijo, v bistvu bi jih pogrešal, saj dodajo temu sivemu samo dodatno patino. Okusno, široko in globoko, s prav posebno energijo, ki nas odpelje med vinograde v čarobnem Oslavju. Če pomislimo, da gre za sorto, in to vino ni nobena izjema, ki je zelo primerna za spajanje z zelo širokim spektrom jedi, so užitki še toliko večji. Eno tistih vin, ki te dobesedno prisili, da se povsem sprostiš, pozabiš na skrbi in samemu sebi rečeš… klinc gleda vse skupaj, samo enkrat se živi. Hvala, Dario.
