Po štirih letih jo imam zopet v kozarcu. Njo, rumeno rebulo, našega velemojstra, slovenskega zamejca, Damijana Podveršiča.
Podveršič tvori skupaj z Mlečnikom in Gravnerjem mojo sveto trojico vinarjev tovrstnega stila.
Gre za legende, gre za velikane, gre za vinarje, ki vedo, kako se streže maceracijam. In ko se spominjam pogovorov z njimi, so vsi zatrjevali, da so zadeve zelo preproste, ljudje smo tisti, ki brez potrebe stvari zakompliciramo. No, to lahko izjavijo zgolj največji, zgolj tisti, ki zelo dobro vedo, kako se stvarem streže. Moramo vedeti, da je vino hudičevo nestabilna tekočina, ki je le korak od kisa, da kakšnih živalskih not v tovrstni pridelavi niti ne omenjam. Skratka, Damijanova rebula letnika 2017 je bila 90 odstotno okužena z žlahtno gnilobo, botritisom. Po 60 – 90 dneh maceracije, vino nato tri leta zori v velikih lesenih sodih in na koncu še eno leto v sami steklenici. Ta rebula je nekje med zlatorumeno in barvo jantarja. Vonji so sortno sicer malce zadržani, pa vendar izjemno fini in precizni na eni strani, na drugi pa nekako rustikalni, široki, brezčasni, s prav posebno patino.
Navduši bela čokolada, zelišča, olupek pomaranče, malček dima in nota botritisa. V ustih suho, srednjega telesa, mineralno. Hkrati trpko in malce toplo, s še vedno zaznavnim taninskim oprijemom in srednjimi kislinami. Dobesedno okusno, to vino bolj jemo kot pa pijemo. Navduši vsesplošna urejenost, brezhibnost pridelave, vse je na svojem mestu, vse zaznave so preprosto čudovite. Harmonično, popolno zaokroženo. Čutimo napetost, tekočina vibrira, želi vzpostaviti stik s pivcem, na nas pa je, ali bomo pustili, da nas te vibracije dosežejo in prevzamejo. Očarata globina in kompleksnost napoja, tekočino lahko lupimo plast za plastjo ter odkrivamo njene globine. Za meditiranje, uživanje življenja, pa tudi kakšno dobro cigaro vidim zraven.
