Ob današnjem nedeljskem kosilu sem si natočil kozarec rdečega vina, vinarja iz Vipavske doline. Vino nikakor ni steklo. Po nekaj požirkih sem se prenehal truditi in kosilo pojedel brez vinske spremljave. Ob tej zavrnitvi sem takoj dobil opazko, da sem izbirčen. Ja, sem, priznam. Pri svojih 52-ih letih nasploh v življenju nisem pripravljen za vsako ceno in vsak dan sprejemati kompromisov. Pri vinu je pa to še toliko bolj očitno. Vina ne pijem, da bi se ga nabil, ampak da ob njem neizmerno uživam. In če mi neko vino ne daje dovolj zadovoljstva, ga pač ne bom pil, pika.
Vina od kosila ne bom omenjal, čeprav sem že slišal, da bi moral katero vino ali vinarja kdaj tudi pograjati. Jaz pa trdim, da je graje, negativnih in šokantnih novic v vsakdanjem življenju že tako ali tako preveč in sam ne mislim biti del tega. Sam bom raje gradil na tistih stvareh, oziroma vinih ter vinarjih, ki si zaslužijo pohvalo, pa čeprav bi verjetno v današnjem svetu bil bolj bran in popularen, če bi pisal negativno, tračarsko, šokantno.
Po drugi strani pa sem že tako dobil nekajkrat »po glavi«, ko sem povsem nehote zapisal kakšno stvar, ki ni bila všeč predvsem kateremu izmed naših gostincev. Prenekateri od njih se še posebej od prihoda Michelina v Slovenijo vedejo, kot bi bili mali bogovi v belem in se burno odzovejo na vsako najmanjšo iskrico, ki bi slučajno lahko na kakršen koli način omajala njihov ugled.
No, sedaj je že večer. Ker vino v opoldnevu nikakor ni steklo, za zadnje trenutke vikenda nisem želel popolnoma nič riskirati. Šel sem v klet in izbral absolutni zicer. Izbral sem steklenico vinarja, ki me ni še nikoli razočaral. Posegel sem po vinu našega zamejca Damijana Podveršiča. Gre za 100 odstotni sauvignonasse, ki so ga zaradi prepovedi imena tokaj poimenovali z Nekaj, ker nekaj pač je v steklenici. Po dveh do treh mesecih maceracije je vino zorelo tri leta v velikih sodih in nato še leto dni v steklenici, predno je prišlo na trg. Nekaj je globoke barve starega zlata.
Vonjamo prečudovite note zelišč, travniških rož, zrelih rumenih sadežev, karamele in dotik dima. V ustih sledi usmerjena eksplozija vsega mogočega. Že ob prvem požirku mi je jasno, da vino nima šibke točke. Mogoče bi zgolj steklenica lahko bila večjega volumna, da bi ob njem užival še dlje časa. Polno, bogato, graciozno, pa nikakor ošabno ali osladno. Oljnati in ravno pravšnji taninski dotik delata v ustih čudeže, vino lebdi kot svila. Suho, s srednjimi, zrelimi kislinami. Ob zaključku malce toplo, malce grenko, kar je sicer značilnost sorte in pa predvsem precizno in predvsem doooooolllgggooooooo… Veliko vino.
Ni kaj, Damijan in Tamara Podveršič ostajata povsem v vrhu mojih najljubših vinarjev t.i. oranžnega stila, pa čeprav sama zatrjujeta, da jima ime oranžno vino ni najbolj všeč. Kakorkoli, z vinom Nekaj sem vsekakor zadel v črno in si zagotovil nekaj lepih zadnjih uric vikenda.
