Poosebljeno zlo je bil zgolj na velikem platnu. Za tem je stal briljantni um, izvrstna fizična forma in poosebljena življenjska filozofija, ki ga je na površju držala sedemdeset let. Aktiven je bil do smrti. Ne samo, da je igral v 240 celovečercih, pri 88 letih je začel peti v death metal skupinah. V mladosti pa je bil eden izmed najbolj prekaljenih angleških obveščevalcev in ustanovni član angleških elitnih skupin komandosov SAS (Special Air Service), ki še zdaj veljajo za najboljše in najbolj izurjene na svetu. V primerjavi z njimi so ameriški SEAL-i precej nebogljeni …

Saruman v Hobbitu, ko še ni bil tako zloben
Ko sem pred časom pisal besedilo o Gospodarju prstanov, sem seveda moral malce več prebrati o Sarumanu belem, čarovniku, ki ga je Sauron, gospodar absolutnega zla, zapeljal na stranpota in spremenil v svojega služabnika. Filmsko ga je upodobil angleški igralec Christopher Lee, ki ga nehote sledim že iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je bil Lee ultimativni Drakula in poosebljeni zlikovec, ki je stal nasproti tudi Jamesu Bondu. Po površnem pregledovanju njegove življenjske zgodbe pa sem ugotovil, da so ta dejstva zgolj vrh ledene gore in da je oseba hudičevo večplastna.

Christopher Lee
Pa začnimo od zadaj, z njegovimi zadnjimi filmskimi dogodivščinami. Novozelandski režiser Peter Jackson je Leeja rekrutiral že v prvo trilogijo Gospodarja prstanov, ki je nastala in žela dobičke po kinodvoranah planeta v začetku novega tisočletja (2001, 2002 in 2003). Izkazalo se je, da je spreobrnjeni čarovnik Saruman beli z njegovo podobo odlično nadaljeval serijo vlog zlobnežev. Ker je trilogija v blagajne prinesla skoraj 3 milijarde dolarjev dobička, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo filmski studii odločili za snemanje nadaljevanja. Na njihovo veliko srečo je avtor te sage, J. R. Tolkien že leta 1937 napisal krajšo zgodbo z naslovom Hobbit, ki je nekakšna pred-zgodba Gospodarja prstanov. Čeprav je knjiga približno petkrat tanjša od legendarnega Gospodarja, je režiser Peter Jackson tudi naredil tri filme, ki so po minutaži še daljši od legendarne trilogije. Kaj hočemo – železo se kuje, dokler je vroče!
Skozi snovanje nove trilogije (tudi Hobbit sestavljajo trije filmi, tako kot Gospodarja prstanov) je režiser celotno ekipo priganjal z delom, kajti bal se je, da mu glavni negativec, Saruman beli (Christopher Lee) ne bi prej umrl. Na začetku snemanja nove trilogije je imel Lee 89 let, snemanje pa je trajalo skoraj dve leti. Pa še to – večina snemanja je potekala na Novi Zelandiji, Lee pa ni maral dolgih poletov na južno poloblo. No, nekako so se pogodili (veliko so snemali v studiu v Londonu) na Novo Zelandijo pa je moral le enkrat. Ko so končali z delom, si je Jackson močno oddahnil.
Seveda pa Leeja to ni oviralo, da ne bi intenzivno popotoval po Evropi, saj je bil pogosto v Italiji, kjer je snemal in prepeval z italijanskimi death metalci Rhapsody of Fire, med drugimi obveznostmi pa je skočil še v Slovenijo; bolj natančno v Ljutomer, kjer je leta 2011 potekal Grossmanov festival fantazijskega filma in vina. Dal je nekaj odmevnih intervjujev, organizatorji pa se niso mogli načuditi njegovi prijaznosti in skromnosti. »Za človeka, ki sem ga vse življenje gledal v vlogah glavnih negativcev, je bil neverjetno prijazen,« se spominja eden izmed organizatorjev.
Obveščevalec s pedigrejem
Rodil se je 27. maja 1922 kot Christopher Frank Carandani Lee v Londonu. Njegova mama je bila grofica in večkrat upodobljena lepotica Estelle Maria Carandani, katere rodbinske linije so segale v osmo stoletje, prav do Karla Velikega. Gospa je bila tudi operna pevka in mladi Christopher je mimogrede spoznaval še svet glasbe, kar mu je prišlo prav skoraj osemdeset let pozneje. Ko sta se starša ločila, je bil star pet let in novi materin mož, bankir Harcourt George St-Croix Rose, je poskrbel za otrokovo odlično izobrazbo. Gospod je bil – mimogrede – tudi stric pisatelja Iana Fleminga, avtorja romanov o Jamesu Bondu. Ker je imel njegov očim množico znancev, je še mlad spoznaval slavne ljudi in kronane glave. Med drugim se je na nekem sprejemu rokoval s princem Yusupovom in velikim vojvodo Dimitrijem Pavlovičem, ki sta ubila velikega ruskega čudodelca – razvpitega kriminalca Rasputina. Lee ga je v filmu upodobil nekaj desetletij kasneje.

Kot detektiv Sherlock Holmes v Hollywoodu

Kot detektiv Sherlock Holmes v Hollywoodu

Kot grof Dooku v Vojni zvezd
Leta 1939 je potoval po Franciji in je ob obisku Pariza nehote prisostvoval zadnji javni usmrtitvi z giljotino, potem pa je odpotoval v Menton za Azurno obalo, kjer je kar teden dni potreboval, da si je opomogel od šoka v Parizu. No, če bi bil danes v Mentonu, bi zagotovo obiskal prvo restavracijo na svetu po 50 Best, Mirazur.
V vojsko se je kot prostovoljec prijavil takoj po polnoletnosti, ko je bil star 18 let. Zaradi mladosti ga niso poslali na fronto, pač pa delat v pisarne in po nekaj premestitvah je prišel v centralno pisarno obveščevalne službe. Vendar mu je bilo tam dolgčas, zato se je prijavil v letalstvo (Royal Air Force – RAF) in svoje starše spravil ob živce. Ker je pilotov primanjkovalo, so ga takoj po urjenju poslali v severno Afriko, kjer je skočil »v ogenj«, saj je dva meseca dnevno opravljal po pet bojnih poletov. Vendar je imel srečo, da ga niso sestrelili – življenje pa je skoraj izgubil ob nemškem bombardiranju angleškega letališča, kjer je izgubil dva najboljša prijatelja.
Takoj so ga premestili na Sicilijo, ki je ravno takrat padla zaveznikom v roke in leta 1943 je takrat že šestič v istem letu obolel za malarijo. To ga je ustavilo, zato so ga umaknili iz bojnih poletov – spet – v obveščevalno službo. Zdaj je imel več izkušenj in postavili so ga za vodjo nepalskih specialcev – komandosov (gurk), ki jih je vodil v napadu na dobro branjeni Monte Casino. Po tej bitki so zavezniki zavzeli Neapelj in dan po tem je Lee angleško – športno odkorakal na vrh Vezuva, ki se dviguje nad tem mestom. Imel je srečo, kajti že čez dva dni je Vezuv izpeljal zadnjo erupcijo v zadnjih sto letih …
Ob koncu vojne so ga premestili v eno izmed najbolj skrivnih enot za iskanje nacistih zločincev, kjer je bil izjemno uspešen. Zanimivo je, da so dokumenti o tem delu njegovega delovanja kot člana SAS še vedno tajni, sam pa o tem noče govoriti. »Recimo, da sem bil del SAS in to je to. Imam prepoved kakorkoli govoriti o tem,« je znal pribiti. Ko ga je pred nekaj leti, ko je imel že več kot 90 let neki novinar vprašal o teh vojnih časih, mu je Lee odgovoril z vprašanjem: »Ali znate čuvati skrivnosti?« Novinar je pritrdil, Lee pa je odvrnil: »Jaz tudi!«
Nova strast – igra
Po vojni se je dolgočasil, čeprav so mu ponudili kar nekaj dobro plačanih služb. Ko je o tem jamral svojemu stricu, mu je le-ta zaradi dobro zaigranih težav svetoval, naj gre v igralsko šolo. Leta 1947 je dobil prvo stransko vlogo v filmu, kjer je izgovoril en sam stavek, naslednjih deset let v manjših stranskih vlogah pa je označil za »šolanje na terenu«. Začel je dobivati stranske vloge v velikih filmih – v Olivierovem Hamletu, Quo Vadisu in gusarski opereti Sir Horatio Hornblower. Zaradi svoje visoke postave (imel je skoraj dva metra), sposobnosti govorjenja v številnih jezikih in karizme se je počasi prebijal v prve vrste. Samo v letu 1952 je igral v 40 različnih filmih. Leta 1957 je dobil prvo glavno vlogo v filmu Frankensteinovo prekletstvo, kjer je igral pošast. Ta film ga je zaznamoval, saj je bila naslednja velika ponudba in uspeh tudi iz žanra grozljivke – Hodniki krvi, kjer je igral ob legendi iz prvih filmskih vampirjev, Borisu Karloffu.
Leta 1958 pa je pristal na vrhu. Film, ki ga je povzdignil, je bila ekranizacija originala vampirskih legend – knjige Drakula, ki jo je spisal irski pisatelj Bram Stoker. Pred tem je Drakulo v Hollywoodu upodabljal Bela Lugosi, toda Leejeva personifikacija tega lika je bila odlična. Takrat vodilni časopis za to področje, Empire, je zapisal: »Leejev Drakula je sila narave: rdeče oči, kri kaplja iz čekanov, obraz pa je pripravljen na ugriz vratu. Je hipnotičen, fizično močan z odlično nizko-tonsko izgovarjavo. Toda je Lee je dojel pomemben element iz Stokerjeve knjige, ki smo ga pri Lugosiju pogrešali: seksualnost, ki povzroči, da se dame tresejo in onesveščajo.«

Drakula

Najboljši Drakula
Od leta 1959 do 1973 je nastopil v kar devetih filmih, kjer je igral Drakulo. To mu je začelo tako presedati, da je izsilil producenta, da bo sicer nastopil, vendar ne bo govoril nobenega besedila. Ustregli so mu in glavni prizori, kjer je bil res grozen, so publiko popolnoma prevzeli. Vsi filmi so bili finančne uspešnice. Obenem je seveda snemal in nastopal v drugih vlogah. Bil je Sherlock Holmes v treh filmih, v enem pa je igral Sherlockovega starejšega in bolj pametnega (!) brata Mycrofta, trikrat je bil dr. Fu Man Chu, lik klasičnih grozljivk in enkrat celo Lucifer. Večina filmov, v katerih je igral, so bili grozljivke in s temi predstavami si je izgradil podobo prvega filmskega negativca. S tovrstnimi vlogami je dosegel kulminacijo in se še bolj trdno usidral na vrhu negativnih karakterjev v bondiadi The Man With the Golden Gun (Človek z zlato pištolo; 1974). Bonda je takrat upodobil Roger Moore, Lee pa je bil glavni negativec v vlogi zločinca in morilca Francisca Scaramange. Takrat so filmarji opazili in zaslišali njegov nizki, rahlo grozljivi glas, ki je z močnim angleškim naglasom tako lepo okraševal grozljivke. Poleg intenzivnih del na filmih je postal najbolj prepoznaven pripovedovalec bolj ali manj grozljivih zgodb, kjer sicer ni igral, ampak je s svojim glasom poskrbel za tesnobne občutke ob gledanju raznih filmov.
Od Gospodarja prstanov dalje je postal eden izmed najboljše plačanih igralcev na svetu in je sprejemal samo še najbolj prestižne vloge, ki jih tudi v času, ko je bil star osemdeset let, ni manjkalo. Med drugim je (spet) upodobil negativca, grofa Dokuja v eni od novejših epizod Vojne zvezd (The Clone Wars; 2008), igral je tudi v zadnji ekranizaciji Alice v čudežni deželi, ki jo je režiral njegov prijatelj Tim Burton, s katerim je delal skoraj do smrti.
Ne moremo mimo njegovih glasbenih dosežkov, ki so se začeli leta 1983, ko je spoznal italijanskega glasbenika Fabia Leoneja. Leone ga je naprej povabil v studio, da je posnel nekaj pripovednih delov za njegove grozljive skladbe, potem pa je zapel nekaj spremljevalnih vokalov. Ker je bil v mladosti deležen dokaj resne glasbene izobrazbe, mu to ni bilo težko in kasneje je z Leonejem posnel še štiri plošče, vse v slogu death metala. Uspeh teh projektov ga je tako opogumil, da je leta 2010 posnel samostojni album z naslovom Charlemagne: By the Sword and the Cross, za katerega je celo dobil nagrado združenja Metal Hammer Golden Gods. V tem stilu je potem posnel še dva albuma.

Ovitek njegovega death metal albuma – posnel ga je, ko je imel 90 let
Ampak ni snemal samo grozljivk. Upodobil je kar precej zgodovinskih osebnosti v raznih dramah, saj je po svojem petdesetem letu zahteval drugačne, »shakesperijanske« vloge in jih tudi dobival.

Zakonca Lee pred desetimi leti
Ni bil pijanec ali odvisen od mamil. Vino je pil le ob obrokih ali na kakšnih sprejemih. Rumeni mediji so sicer pisali, da se doma, za stenami svojega dvorca ukvarja z okultizmom in klicanjem hudiča, vendar nič od tega ni bilo res. Ni bil ženskar, saj je bil od leta 1961 poročen z eno žensko, bivšo dansko manekenko in slikarko Birgit »Gitte« Krøncke, s katero je mirno živel do konca svojih dni. Ima enega otroka, hčer Christino, ki se je rodila leta 1963.
Tekoče je govoril osem jezikov. Poleg materinščine – angleščine, je aktivno govoril še nemško, francosko, špansko, rusko, italijansko, grško in švedsko.
Umrl je 7. junija 2015 v Londonu v starosti 93 let.
Besedilo: Janez Jež