Prihajajo turobni jesenski dnevi in to je čas, ko me pot praviloma odpelje proti notranjosti slovenske Istre. Vedno znova se ustavljam v čarobno majhni vasici pod Kraškim robom, v Hrastovljah. Tam so barve, ki jih užijem z vsemi čuti. Pa naj bo to zlato rumena malvazije ali muškata, ki ju okušam na eni izmed odprtih osmic, škrlatno rdeča in rjava, ki ju tipam in poslušam ob šelestenju trtnih listov in ruja ali pa ves možni spekter barv, ki ga opazujem v bližnji, mednarodno poznani cerkvici svete Trojice.
Mala cerkvica, veliko bogastvo
Cerkev stoji na vzpetini izven naselja, obdaja pa jo taborsko obzidje, ki je verjetno nastalo ob začetku 16. stoletja v času pogostih turških vpadov. Cerkev je v notranjosti triladijska, kdaj pa je nastala, pa je žal še negotovo. Pravijo, da je romanska, nekje iz 12. ali 13. stoletja. Nekaj pa je le znanega: okoli 10.000 ljudi letno jo obišče zaradi njene poznogotske poslikave. Niti koščka notranjega zidovja ni ostalo neposlikanega. Barvito izraznost pravega bibličnega stripa brez težav in dvomov prebiram preko prizorov Geneze, Pohoda in poklona Svetih treh kraljev, Kristusovega pasijona, ljubkih upodobitev dvanajsterih mesecev in seveda Mrtvaškega plesa.
Povorka družbenih stanov
Ples v Hrastovljah na južni steni ladje bi raje imenovala povorka. Osebe in njihovi spremljevalci okostnjaki v strnjeni koloni korakajo od leve proti desni, kjer sedi Kralj Smrti na prestolu. Z roko pridržuje kamnit pokrov nad grobom, v katerega ja položen križ kot odrešitev umrlih. Ob grobu sta prekrižani motika in lopata. V povorki nastopajo žene, možje in otroci poznega srednjega veka, njihov družbeni položaj pa nakazuje oblačilo in dodatki. Tik ob grobu je papež, takoj za njih sta kralj in mladostna kraljica, nato kardinal s klobukom ter sledita škof in menih v frančiškanskem redovnem oblačilu s knjigo pod roko. Naprej je mož v rdeči halji (danes bi rekli v beli), ki je zdravnik in sega z roko v torbo z denarjem, da bi podkupil smrt. Rdeča je bila v srednjem veku tradicionalna barva zdravniških oblačil. Če pa pogledam še malo bolje (zato je fresko res pametno videti v živo), vidim, da ima za pasom malo prozorno posodico. Gre za matulo, posodo s katero so pregledovali urin. Naprej okostnjaka podkupuje tudi meščan, in to kar s culo polno odkupnine, za njim pa brez težav prepoznam viteza, hromega berača in otroka, ki stopa iz zibelke.Torej, korupcija ne pomaga, na koncu nas vseeno čaka enak zaključek!
Freskant Janez iz Kastva in pomočniki
Si kar predstavljam kakšno veselje je moralo biti, ko so v petdesetih letih prejšnjega stoletja odkrivali te freske. Skoraj v celoti nepoškodovane pa še podpis mojstra in letnico nastanka so našli. Pod prizor Pohoda Svetih treh kraljev se je podpisal …magister Iohannes de Kastva…1490. Mojster in njegovi pomočniki so očitno prišli v Hrastovlje iz mesteca Kastav blizu Reke. Cerkev je bila verjetno precej uničena po intenzivnih turških vpadih in so jo morali ponovno poslikati. S seboj so prinesli grafične liste, ki so jim bili v pomoč pri razumevanju novosti onkraj Alp. Oblačila so naslikanim osebam polikano nagubali, toda obrazi teh oseb me pa venomer zabavajo, tako groteskni so.
Za berača in kralja enak konec
Ples mrtvih je tedanjo družbo na temeljit način soočal z njenim koncem in jo opominjal na nepomembnost posvetnega. Tema smrti je bila ena izmed najbolj razširjenih ikonografskih komponent umetnosti na prehodu v novi vek, bazo pa je ustvarila seveda kuga, ki je v sredini 14. stoletja kosila po Evropi. Smrt, kakršnakoli že je, ne uide nikomur, ne papežu, ne beraču. In kot je zapisal francoski pesnik Françoise Villon: »Ta svet je velika prevara: / nihče se smrti ne ubrani, / Nihče za hip ji ne uteče!«
Ob pogledu na hrastoveljski ples lahko le razmišljam, če je ideja v tedanji družbi padla na plodna tla.
Ples živih za mrtve
Na splošno zgražanje srednjeveške Cerkve se je na pokopališčih tedanjega časa plesalo. Ta poganski običaj poln erotičnosti in izraznih gibov ni bil nič drugega kot slavljenje življenja nad smrtjo in boleznijo. Mrtvi so bili pokopani okoli cerkve, ki ni stala daleč od mesta ali vasi. Vaščani pa so tako slavili življenje, da so vse posvetne dejavnosti opravljali kar na pokopališču. Pekli so kruh, potekali so sodni procesi in izvajala se je trgovina. In na pokopališču se je tudi plesalo! Cerkev je običaje seveda na koncilih prepovedala že v 13. stoletju, in tako je ostalo do danes. Škoda, ta srednjeveška ideja se mi zdi bolj produktivna, kot današnje sajenje cvetja in prižiganje ogromne količine sveč.
In pot me pelje naprej, na hrvaško stran, v istrsko mestece Beram. V cerkvici svete Marije na Škrilju se skriva kanček bolj divja različica hrastoveljskega plesa. A to je že druga zgodba. Priporočam!
Besedilo: Tina Ponebšek
