Ko mi je prijatelj razkril, katera vina je pripravil za praznovanje svojega rojstnega dne, sem v sekundi dobil idejo, da moram s sabo vzeti svojo knjižico, kamor si zapisujem degustacijske zaznave.
In če bom pri volji pravi, mogoče napišem članek še za moj Facebook profil in portal Dolce Vita. Očitno je bila volja prava, zato pojdimo v burgundski večer chardonnaya in modrega pinota.
Berlucchi Franciacorta – Palazzo Lana Extreme Riserva 2013
Degustacijo je sicer odprl ta peneči italijanski biser iz pokrajine Franciacorta, ki pa je pridelan iz 100 odstotne burgundske sorte modri pinot. Ob degustaciji sem pravilno predvideval, da je del vina zorelo v lesenih sodih, in sicer 6 mesecev na drožeh, kar je tudi burgundska finta. Po sekundarni fermentaciji je zorelo kar 10 let v steklenicah in še pol leta po degožiranju. To peneče vino je zlatorumene barve z obilico drobnih, finih mehurčkov. Vonji resni, zorjeni, vse od citrusov, rumenega sadja, do mineralnih in dimnih not, ter celo malce smodnika in vžigalic. V ustih zelo suho (extra brut, 3g/l sladkorja), resno, polno, bogato, ampak uglajeno, spolirano. Kljub strukturi in moči, smo lahko občudovali odlično svežino in sočnost. Vino je imelo fino patino s tistim čarobnim dotikom (mouth touch) v ustni votlini. Zmotila me je zgolj cena, ki je zares astronomska, že na ravni ta hudih šampanjcev. Prisodil sem mu 92 točk.
Olivier Leflaive – Montagny 1er Cru 2020
Po ogrevanju s penečo Franciacorto je v kozarce pritekel prvi chardonnay. Zorel je 12 mesecev v lesenih sodih in jeklenih cisternah. Zlatorumene barve z zadržanimi vonji citrusov, masla, belega cvetja. V ustih srednjega telesa, suho, mineralno, urejeno in uglajeno. Sočno in pitno, brez pripomb. Vino, ki ne komplicira, saj ne gre v globino, temveč v širino. Zato je primerno za neobremenjeno uživanje. Za moj okus je šlo do 91 točk.
Olivier Leflaive – Mersault 2020
Zelo, zelo podobna zgodba kot s prejšnjim chardonnayem. Več kot opazen je isti DNK. Šlo je za praktično iste zaznave, ki pa so bile na eni strani bolj intenzivne, potencirane, na drugi strani pa še bolj precizne in fokusirane. Če je bil Montagny primeren za brezskrbno srkanje, je bil Mersault za posebne priložnosti. Zahteval je več pozornosti, zato se mu je bilo potrebno bolj posvetiti. Gre za klasičen chardonnay s čudovito eleganco in fineso, izjemnimi kislinami in pookusom, ki je dobesedno razbijal, saj je trajal in trajal in trajal… Številčna ocena se je ustavila pri 94.
Domaine Vicomte Noue Marinič – Tejca Vedrignano II Cru 2020
Zdaj pa veliko vprašanje, kako se bo slovenski chardonnay meril s svojimi brati iz Francije, kako bo zastopal slovenske barve. Vsekakor prvi višek degustacije. Gojil sem izjemna pričakovanja, saj zelo dobro vem, kaj in kako Mariničevi delajo. Še več, za moj okus gre za z naskokom najboljši slovenski chardonnay. Iz Mariničeve najbolj eminentne linije, kjer je poudarek na tem, kaj lahko ponudi določeno rastišče ob seveda perfekciji pridelave tako v samem vinogradu, kot kasneje v kleti. Ko sem vino natakal v kozarce, je lahko družba slišala vsako kapljico posebej, saj je vladala smrtna tišina. Vsi smo bili napeti, na trnih. In kot bi vino to tudi čutilo, kot bi čutilo, kaj nosi na svojih ramenih, je bilo sprva malce plaho, rezervirano. Nato je pa z vrtenjem kozarcev iz minute v minuto raslo, raslo, raslo… Zlatorumene barve z leskom, s finimi, fokusiranimi vonji limete, limone, papaje, mineralnosti, grafita, razbeljenega asfalta, ko ga ohladi poletna nevihta… izjemno. V ustih zelo resno, kompleksno, malce pikantno, rabi že omenjen čas in osredotočenost pivca. Navduši harmonija, eleganca, finesa, fokusiranost napoja. Občudujemo čudovito mineralnost, brezhibno zaokroženost in napetost vina. Tejca je še enkrat več demonstrirala, česa je zmožna. Gre za ponos Slovenije, kateremu sem prisodil 96 točk.
Domaine du Chateau de Meursault Corton – Vergennes Grand Cru 2017
Zopet je bila napetost na vrhuncu, zopet smo bili polni pričakovanj. Ampak tokrat je šlo zelo, zelo navzdol, v bistvu je vse skupaj zgrmelo v prepad. Na papirju bi morali jadrati nekje v stratosferi, zgodilo se je pa ravno obratno. Tako kot Tejci, smo tudi tem chardonnayu dali čas, ga božali, mu prigovarjali, pa vendar mu ni bilo pomoči. Globoke zlatorumene barve z leskom in čudnimi vonji lesa, lepila… Celotna zgodba je bila zelo na meji, kot bi imeli v kozarcu kakšno neuspelo t.i. naravno, oranžno vino. Preveč lesa, preveč oksidativnih not, preokorno… Ta orjak, ki je v teoriji veliko obetal, je ostal neocenjen, steklenica pa neizpraznjena.
Olivier Leflaive – Corton-Charlemagne Grand Cru 2019
Doživljali smo pravi roller coaster, s Tejco v višave, z Mersaultom v globine, s to flaško pa zopet tja gor med oblake. Lahko takoj zapišem, da je bilo to vino večera. Grozdje za to vino prihaja iz vinograda, ki šteje več kot 40 let, 12 mesecev je zorelo v lesenih sodih, od katerih je bilo 25 odstotkov novih, in 6 mesecev v inoks cisternah. Zlatorumene barve z leskom. Vonjamo citruse, belo cvetje, zelišča. Že v nosu prevzame mineralnost, fokus, čistoča. V ustih vlada perfekcija, urejenost, harmonija. Vse je med seboj povezano, dinamično, tehnično brezhibno urejeno. Imel sem občutek, kot bi se sprehajal po zeliščnem in cvetličnem vrtu. V ustni votlini ta chardonnay dobesedno lebdi. Kislinski oprijem je neponovljiv, mineralnost izjemna. Gre za erotično vino. Gre za erotiko na kvadrat. Briljantno se je ujelo s surovo tuno. Eno najboljših belih vin, kar sem jih imel kdaj priložnost okusiti. Pregrešno drago, ampak vredno vsakega evra. Nič manj ni padlo, kot 98 točk.
Olivier Leflaive – Corton Grand Cru 2018
Zadnji dve besedi sta imeli rdeči vini, oz. modra pinota, saj smo vendarle imeli večer Burgundije. Po tritedenski maceraciji v odprtih kadeh je vino zorelo 11 mesecev v lesenih sodih, od katerih je bilo 30 odstotkov novih, in 4 mesece v inoks posodah. Barva jagodičevja in češnje, tudi vonji nas asocirajo na to sadje z dodatkom dimnih not. Barva in vonj sta bila za čisto stotico. V ustih srednjega telesa, uravnoteženo, z višjimi kislinami. Vse OK, vse lepo in prav, tehnično brezhibno pridelano, vendar… Vendar je vinu manjkalo osebnosti, karizme, jajc. Ta modri se je ustavil tam, kjer se pri največjih kalibrih začne dogajati. Pogrešal sem večplastnost, širino, kompleksnost. Pri svoji najljubši sorti sem pogrešal to, da bi se prelevil v Indiana Jonesa in z vsakim vdihom in požirkom raziskoval globine in razsežnosti tekočine. Tako sem ga pa v celoti razgalil že po dveh, treh požirkih. Za ceno, ki jo zahteva, bi enostavno moral ponuditi več. Preko 91 točk enostavno ni šlo.
Chateau de Mersault – Volnay des Chenes Premier Cru 2016
Zelo podobna zgodba kot pri prejšnji steklenici. Tudi ta modri je igral na strune prefinjenosti, elegance, finese, kar je vse lepo in prav, prav tako pa sem pogrešal malce več moči in mišic. Malce več, da se razumemo in da slučajno ne bi kdo mislil, da ne vem, da sem imel v kozarcu senzibilno sorto po imenu modri pinot, ne pa npr. cabernet sauvignon. Tudi v tem primeru omamijo vonji jagod in drobnega gozdnega jagodičevja, ki se lepo prepletejo s podrastjo in ravno pravšnjim dotikom konjskega znoja. Srednjega telesa, mineralno, z višjimi kislinami. Ko bi le dobil malce več materiala za raziskovanje, za mojo zvedavo osebnost, bi šlo v nebo… Tako pa sem se tokrat ustavil pri oceni 93.
Tokratna zmagovalna sorta je bila vsekakor chardonnay. Dobili smo vse, kar nam je le ta zmožna ponuditi. Tudi modri pinot se je zelo lepo držal, predvsem je demonstriral sortnost in eleganco, za najvišje višave pa je obema nekaj zmanjkalo.
Da se razumemo, obe vini sta bili zelo dobri, nismo se pa z njima dotaknili zvezd, kar smo se v vsaj dveh primerih chardonnaya. Večer je vsekakor lepo demonstriral prestižno vinsko pokrajino Burgundijo. Še enkrat več se je pokazalo, da je hudič v detajlih, in teh ima Burgundija s svojimi vinogradi in parcelami nešteto, kljub zgolj dvema zelo dominantnima sortama.